Fotke: Mošnje - Ajdovščina

Miha je prišel domov in sedaj bo moja sredina pot dobila še slikovno gradivo :)
Vstala sem 15 minut do polnoči in si naredila - kaj pa vem - zajtrk, večerjo?
Koruzni in pirini kosmiči, rozine, nakaljeni mandlji in sončnice, preliti s toplim mlekom.

Če pomislim, kako me je včasih na teku vedno spremljala ura in s kakšnim veseljem sem nanjo gledala. Bilo je namreč izjemno pomembno, koliko kalorij sem pokurila.
Sedaj me to sploh več ne zanima.
Iz hiše sem se spravila, ko je ura odbila 00:15. Potem sem tekla skozi Mošnje (479 m.n.m.), po bregu do Save, krepko navzgor do Zgornje Dobrave in spet navzdol do Lipnice.
V Kropi sem pogledala na zvonik in ugotovila, da je ura malce čez eno.

Ob teku na Jamnik (834 m) sem premišljavala, da se takega podviga ne moreš lotit, če te je v gozdu strah. A povem vam, ponoči oživijo zvoki - nič ne vidiš, zato pa ohoho - dooobro slišiš.
Srečanje s srnama. Bili sta čisto presenečeni ...

Ooo, kakšna škoda, da nisem mogla slikat prizorov na Jamniku.
Enkrat bom šla ob polni luni tja dežurat, morda se pravljica še kdaj ponovi.
Mihu sem prejle rekla, da zavidam njegovemu prijatelju, ker tam gori živi in lahko vsak trenutek uživa ob enkratnih razgledih, pa je dejal: To je za njega čist navadn.

Luna je svetila tako močno, da bi lahko čelko kar ugasnila. A sem se bala, da se ne bi na kakšni asfaltni grbini spodtaknila.

A svetlega veselja je bilo kmalu konec. V vasici Rudno pred Železniki (450 m) sem prišla pod meglen pokrov.

Ooo Davča - ne bom pozabila - že podnevi imaš tam v soteski občutek utesnjenosti, kaj šele v črno črni noči.
Na eni strani ceste je grmela Davščica, na drugi so sem in tja pritekli potočki. Vsak z drugačnim zvokom. Čisto ob vsakem sem se zdrznila. In nič slikala!
Sem pomislila - če bi se tu sredi noči morala peljat z avtom, bi se zagotovo od znotraj zaklenila :)
Luno sem ugledala šele visoko gori, ob smučišču Cerkno, na kakšnih 1000 m.

Še sedaj ne morem verjet. Ko sem bila nad Gorenjimi Novaki je začelo mogočno doneti. Bila sem čisto zbegana. Zvoni tako zgodaj? Izbrskala sem telefon in pogledala na uro - bila je točno šest!!

Cerkno (324 m) je moj priljubljeni kraj za oskrbo z malico - tokrat sem si privoščila polnozrnato žemljico, banano, jogurt, vodo.

Mislila sem, da bo pot - navzdol in počasi navzgor do Idrije (325 m) kaj lažja, ko poznam vsak ovinek - a se je vleeeklo!

V pekarni v Spodnji Idriji sem kupila še eno žemljico, na bencinski liter jagodnega soka ...

potem pa griz griz po serpentinah.

Na Idrijskem Logu sem spremenila plan, ustrašila sem se oblakov nad Trnovskim gozdom

in pristala na Črnem vrhu (683 m) ...

Bilo je hladno. Kljub temu, da sem se oblekla, se nisem mogla ogret.
Ko bi videli, kako sem mahala z rokami in slišali, kako sem se vzpodbujala - samo sebe, na glas :)

Tudi sončni žarki, ki sem jih bila deležna na poti proti Colu, niso pomagali.

Bilo je tako lepo ...

A po 16-ih urah teka sem imela dovolj.

Hvaležna sem telesu, prav vsem mišicam in tudi glavi, da smo držali skupaj in - vzdržali!

Sneeeži!

Danes bi morali polagat travo v Kranju, pa smo k sreči še pred snegom posadili vsaj grmovnice.
Sedaj pa hitro po hrano za ptiče, grem napolnit krmilnice :)

Še 100 dni do Transsahariane!

Zakaj sem se v sredo podala na 16-urni tek?
Zakaj neki sem 6 ur tekla ponoči?
Le zato, ker iščem odgovore na vprašanja.
Zadnjič sem bila na obisku pri Nataši, s katero se bova skupaj podali v Alžirijo. Njenega prijatelja je zanimalo, kako neki vem, da bom zmogla preteči 260 km.
Mislim, da je najpomembnejši občutek, ki ga doživim po dolgem teku. Ko nisem izčrpana in čutim, da bi lahko še ...
Po ultramaratonu v Franciji in po dveh zadnjih dolgih, razgibanih preizkušnjah prek naše deželice, sem prepričana, da sem sposobna za ta podvig.
V 100 dneh, kolikor jih je še ostalo do ultramaratona v Afriki, moram naštudirat kako bo s prehrano v tistih stotih urah, ki jih bom imela na razpolago za premagovanje puščavskih kilometrov.
Voda in sadje me čaka na vsakih 24 kilometrov, vse ostalo bom prenašala na svojem hrbtu.
Najti moram primerno obutev in seveda - vzdrževat moram kondicijo.

Izjemno moram pazit na prehrano. Danes na primer sem si ob šestih privoščila takle zajtrk - koruzni kruh s kislo smetano in repo, s kalčki, ajvarjem, česnom pa korenčkov sok s stebelno zeleno in čokoladno mleko. Pa seveda laneno olje in alge :)

Z Natašo greva v Afriko 13. marca. Ob 7:30 letiva iz Brnika, s postankom v Parizu in Alžiru.
V Tamanrassetu bova 14. marca ob 1:40.

15. marca ob 8:00 je start Transsahariane...

Nato maksimalno 100 ur do cilja :)

20. marca se bova prepustili oskrbi tega mladeniča.
Mohamed je izkušen Tuareg, ki naju bo pet dni vozil po puščavi.

25. marca ob 1:40 letiva proti domu, na Brniku bova ob desetih zvečer.
26. marca pa imam že predavanje o rožicah ...

Iščemo psičko ...

Sredi oktobra je Dik opravljal prijetno poslanstvo :)

A takrat sem se seveda pozabila pozanimat, kdo so lastniki simpatične psičke. Jan in Neža pa si sedaj tako želita Dikovega mladička.
Morda vi poznate psičko in njenega lastnika?
Prosim sporočite!

Še enkrat 100

S pomočjo lune, želje in volje ponavljam nedokončano vajo:
Mošnje-Železniki-Idrija-Trnovski gozd-Ajdovščina-Skrilje

Tole je napisal Raje včeraj zjutraj. Sem ga prosila, ko sem bila sama v temačni, kar malce srhljivi Davči. Fotografija pa je delo Mirka Kunšiča.

Danes slik ne morem naložit, ker mi je Miha pozabil dati kabel svojega fotoaparata.
Prtljago sem zmanjšala na minimum, zato sem imela s sabo eno najmanjšo, žepno varianto.
Kakooo mi je bilo žal na Jamniku, kjer so bili ob pol dveh zjutraj res nepozabni motivi. V ozadju na sveže pobeljeni hribi, v dolini pa žareče meglice, ki so se vlekle pod Storžičem. Cerkvica pa je sijala v rumeno-oranžni kopreni. In veliiika luna :)
Ko sem se spuščala proti meglenim Železnikom, je bilo veselja ob pogledu na mojo nočno spremljevalko konec. Srečali sva se šele čez nekaj ur na Zgornjih Novakih, ko se cesta začne spuščati proti Cerknem. Tam sem bila ob sedmih zjutraj, ravno ob pravem času, ko so odprli trgovino. Kupila sem zajtrk, potem pa sem po 50-ih, z lahkoto pretečenih kilometrih, zagrizla v drugi kos pogače.
Občutke pozna vsak, ki je že tekel na daljše razdalje.
No, tudi Idrija se mi je prikazala! Tokrat sem želela skočiti v Vipavsko dolino preko Idrijskega Loga. Po neverjetni, v strm breg speljalni serpentinasti cesti. Na planoti sem gledala proti Kovku in zmajevala z glavo, saj je bil v gostih oblakih. Ker ne poznam poti, sem se obrnila proti Črnemu kalu in se čisto zmrznjena (bilo je le nekaj nad nič stopinj) prebila do table Občina Ajdovščina.
Takoo me je zeblo, da sem dvignila roko in štopala.
Kilometer gor ali dol - bilo je pestro, naporno, uf, več kot to :)

Za zdravje

Včeraj sem med iskanjem slik za knjigo začela v posebno mapo shranjevati sokce. Že pogled nanje mi da posebno energijo. Kaj šele, ko jih spijem ...
Prejle, ob pol šestih sem naredila korenčkovega z ingverjem. Ta sok zjutraj takoo prijetno pogreje :)

Sočeni kalčki lucerne

Radič

Paradižnik in bazilika

Paradižnik, paprika, jabolka ...

O slastnih Piinih "smutijih" pa kdaj drugič.

Piškoti za praznike

Se spomnite?
Lani je bilo na današnji dan že kar zimsko ...

Praznično vzdušje bomo letos očitno morali pričarati s peko piškotov.

Mateja je poskrbela za izvrstne recepte. Najdete jih v Družini.
Jaz pa vam pošiljam slike, ki tam manjkajo :)

Cimetovi piškoti

Medenjaki s kakavom

Kokosovi hribčki

Polnjeni kakavovi piškoti