V višave v troje

Pia se je nenajavljena včeraj zjutraj pojavila na vratih. Na Nizozemskem imajo počitnice, pa je prijetno presenetila z obiskom.
Danes sva si privoščili nočno-jutranji odklop.

Za skok v nov dan in objem tam gori je bilo treba vstati iz tople postelje ob štirih.

S seboj sva imeli telesnega stražarja :)

Pia je tako hitro tekla v dolino, da jo je Dik komaj dohajal.
 

Ob desetih sem bila že v službi in bila je dolga sobotna, vse do večera ...

Moje osnovno poslanstvo

Tako, na tekaške čevlje se bo začel nabirati prah, sedaj bom svojo energijo preusmerila na drugo področje. Svoje vrtnarsko delo opravljam z največjim veseljem in čutim neizmerno zadovoljstvo, ko mi uspe narediti dobre zasaditve.
Danes sem bila že ob sedmih zjutraj v Domžalah in čarala vrt na uporabno temo, včeraj pa je nova hiša pod Karavankami dobila rastlinski okrasni objem.  

Upam, da ste spremljali objave na Zelenih prstih tudi med mojo odsotnostjo. 
Pred odhodom v Brazilijo sem jih naredila na zalogo :)

Objemi

Ooo, bilo jih je velikoveliko na moji zadnji tekaški preizkušnji :)

A ti ob prihodu v cilj so bili od vseh najsrečnejši ...

Takole sva pa izgledala ob koncu Jungle maratona najstarejša udeleženca v moški in ženski konkurenci: 66-letni Japonec in 50-letna Slovenka.

7. dan in CILJ

Kakoo hitro mora človek zamenjat teme - še pred nekaj urami ultratekačica, sedaj že taprava vrtnarka. Od prihoda domov pridno delam in skrbim, da vam bodo vrtički v veselje in ponos.

Ta zapis je nastal v Braziliji in na Portugalskem, med čakanjem na letališču. No, pa se preselimo še malo v tropsko Amazonijo ...

Nedelja,  14. oktober
Za mano je nemirna noč. Kašljam in se zbujam. Prvič slišim žagat Rajeta, o presneto, moj ljubi je očitno res naletel na grčast tropski les. Drugih smrčačev v vseh preteklih nočeh nisem upala motit, do Rajetove mreže pa se le priplazim in ga prosim za par minut odloga, le toliko, da zaspim nazaj.

Start zadnje etape je šele ob pol devetih, zato se vse do sedmih gugam v mreži. Nikoli si ne bi mislila, da je spanje v njej takoo udobno. A sama sreča, da sem imela s sabo najtoplejši dry-shell puli ter udobne dolge hlače. Temperatura se je vsako noč malo spremenila, a v glavnem je bilo mrzlo. Bila sem pripravljena na to, v nahrbtniku sem nosila tudi svileno spalno vrečo. Zvečer sem se zavila vanjo, včasih sem morala navleči nase tudi bivak vrečo.

Sedmi dan je v ruzaku le še ena instant hrana - mlečni riž z vanilijo. Na Špartatlonu sem stavila na to jed, v džungli mi, pripravljena v vrečki, ni dala prave energije. Veliko bolj me je v preteklih dneh zjutraj nasitil na primer čokoladni misli s polnomastnim mlekom. Z Rajetom sva naredila prehranski načrt za zadnjih 24 km - na edini kontrolni točki naj bi spravila vase Peronin z okusom vanilije :)

Oblečem tekaško krilo in majico s kratkimi rokavi, Raje mi poflajštra žulje. Obujem opranoumazane nogavice in ko noge potiskam v Icebuge, stiskam zobe. Kot vedno moram tik pred zdajci poiskat grm in spraznit mehur.

Pred zadnjim štartom se prerekamo, v katerem jeziku bomo odštevali. Obvelja "naša" angleščina. Tekmovalci se veselo objemamo in si zaželimo srečno do cilja. Razdalja do tja se zdi smešna, a ko se začnem spopadat z vetrom, ki sloči telo in povsod po razkritih delih telesa čutim masažo drobnih kamenčkov, mi je jasno, da bo hudo.
Vem, da je vroče, a zaradi močnega vetra, ki suva direktno v prsa, tega sploh ne čutim. Ko pridem do kakšne sipine, kjer zrak stoji, se mi zdi, da me cmarijo v kotlu. 

Na startu nas je organizator blagoslovil in opozoril na varne prehode čez vodo. Seveda, tudi zadnji dan ne gre brez mokrih nog. In tudi umazanih - kot že znamo, globoko bredemo po močvarah. Tokrat sem prvič brez gamaš, blato in mivka mi takoj začneta dražit kožo. Rešitev je spet na dlani - en zamazan čevelj roma v prsni del nahrbtnika, drugi v hrbtnega. 

Rajetu sem obljubila, da bom tekla na vso moč, čeprav se oba zavedava, da nisem rojena kratkoprogašica. Spet sem v družbi kolegov, s katerimi smo skupaj borbali v preteklih dneh. Delimo si nasmehe, se trepljamo ob prehitevanju. Vsak je v svojem svetu. Jaz se kot vedno posvečam naravi - pogledujem razburkano morje, opla, pogosto se zmotim in tako imenujem široko reko Tapajos. Prvič na njenem obrežju naletim na korale. Prešine me, kako zelo jim je po krhkosti podobno moje telo. Malce naprej me presenetijo mega hiše polžev orjakov. To začutim kot znak, da bom kmalu v varnem zavetju doma :) 
Sicer pa se ob teku po mivkasti obali posvečam predvsem iskanju boljšega terena. Kako dobro dene, če se noga čisto ne izgubi v mehki podlagi.

Ko se povzpnem na sipino, se mi zasmeji ekipa na kontrolni točki. Dohtar takoj vpraša po počutju, še obrneš se ne, že je vreča polna vode. Dobim jo še v bidon, v katerega sem zjutraj nasula Peronin. Podarijo mi pljusk hladne tekočine, ki se razlije po glavi in pripravljena sem na zadnje dejanje Jungle maratona.

Kar med tekom se trudim po grlu spravit tekočo hrano. Oo, ko bi vedeli, kako je težko, ko se telo upira na vse kriplje. Pa dajmo (vedno se vzpodbujam v množini) še en požirek, Ruth, noo ... 
Želim, da me do cilja nese na krilih. Dajmo noo!!! Seveda ne morem spiti vsega. Pa okus je takoo dober - kot najboljši vaniljev puding. 

Potem diham, diham in premikam noge. Bosonogi tek je nekaj čarobnega, je darilo. Ko začutim potrebo, me korak ponese čez plitvo vodo. Posebna izkušnja in preizkušnja pa se začne, ko pot zapusti obalo. Mivka je opoldne tako vroča, da se tam še bolj mudi premikat stopala. Sicer pa kaj hitro odkrijem način, kako zavarujem podplate, ko se zdi, da so tik pred cvrtjem. Nataknem mokroumazane nogavice in - pomaga. Na enak način se spopadam tudi z ostrimi kamni. 

Kakšen kilometer pred koncem se po otroško razveselim osvežujočega vložka. Prvič si upam v deročo reko bosonoga, no, saj ni nič takega. Nogavic ne obujem več, čeprav so v ciljnem izteku kamni ostri kot britev in nato mivka žari od vročine. 
Ne čutim čisto nič več, le še nepopisno srečo, da mi je uspelo.

Vsak, prav vsak doživlja cilj na svoj način.
A od prvega do zadnjega, vsi smo zmagovalci!

Jaz sem si po prihodu v cilj zaželela sok in vodno kopel.

Skupna zmagovalka Jungle maratona se na cilju ni smejala. Na zadnji etapi smo jo premagale prav vse punce. A zakaj? Ker tokrat ob obali ni bilo mogoče ubirati bližnjic.

Ko je prišel v cilj sotrpin iz dežele vzhajajočega sonca, so mi solze od ganjenosti tekle kot dež. 

In kaj si je on zaželel takoj ob koncu? Tuš in PIVO :)

Nato je umazanosmrdeča druščina napolnila nobel hotel v Santaremu.

Vsi dišeči smo se prepeljali na še en čarobnoskriti kotiček tega sveta in se ob zaključku imeli okusnolepo ...