Poljubila sem Rajeta, pojedla ajdove žgance, sprala kalčke, se oblekla, nalila v vrečo dva litra ipotoničnega napitka, zbudila psa ...
In ob štirih sva bila pri rampi v Krmi. Ugotovila sem, da nimam povodca.
Uf, kaj vse sem mojemu spremljevalcu prigovarjala, da mi ni pobegnil v črno temo.
Prijazno - Diki, pejt no sm ... Nestrpno - Dik počakej!!! Grozeče - Ejjjj, kuža moj, kaaaj sem rekla!?
Vse se je srečno izteklo, 15 minut pred sedmo sva bila pred domom na Kredarici.
Ko sem se preoblekla in Inov8 čevlje zamenjala za gojzarje, sva šla naokrog.
Prvi sončni žarki - pa sva jih le dočakala!
Veter je bril kot za stavo.
A naju ni motilo ...
Prijazna meteorologa sta mi postregla z omamno dehtečim čajem.
Diku sem dala zajtrk, nato sva se pognala v dolino.
Sneg je bil ob osmih zjutraj pomrznjen, poledenel, tako, da je kuža vadil smučanje.K sreči se je skorja v strmini malce predirala, tako, da je bil moj korak varen.
So pa na sliki dobro vidne sledi iz preteklih dni. Ko je bil sneg zmehčan, se je močno pogrezalo, tudi do kolen.
Kakšni pogledi! V dolini meglice in oblaki.
Pri spustu sem srečala starejša planinca. Kasneje sem naletela na šopek krizantem in vrtnic, skrbno zavitih v vlažen časopisni papir in vrečko. Kdo ga je izgubil, komu je bil namenjen?
Če bi imela čas, bi s šopkom tekla za gospodoma - škoda, bila sta predaleč - poglejte - že čisto "majhni pikici" ...
Pot je bila povsem drugačna kot v soboto - zelo poledenela, prava drsalnica.
Tule se je zaključil prijeten, sončni del vandranja, na višini približno 1600 m. 
Pri koritu nad Malim poljem je postanek obvezen. Dik je bil žejen. 
Srečno, brez padcev po ledu, sva prispela v Spodnjo Krmo.V Mojstrani pa pogledi, ki me prevzamejo vedno znova.
Doma sva bila ob pol enajstih.Kaaaakšno jutro!!!!!!!!!
