Morda bi ju včeraj dojela drugače, a ravnokar je za mano 13-urna tura.
V prvem članku je junak smučal iz Stola - tja se je dal pripeljati s helikopterjem. Drugi prispevek najavlja serijo člankov, ki bodo namenjeni turni smuki. In presenečenje. Na sliki je namesto turnega - smučarski tekač!
Ni kaj, "turna smuka", taka in drugačna, postaja moderna.
Smučarjev je vse več, a kakšna srečnica sem!!!!!!!
Na današnji prelestno sončni dan z indigo modrim nebom in leskatajočim snegom sta bila Velska dolina in Kanjavec "čisto moja" ...
Bilo je takole:
Poljubim Rajeta in vstanem, ko na uri piše 3:30. Vse imam pripravljeno, hitro skočim v turno opravo, pojem in že drvim proti Radovni. Sem z "avtobusom" in se lahko vozim le po asfaltu, zato smuči romajo na noge že v vasi. Nerazumljivo za vse, ki morajo svoje jeklene konjičke prignati vse do Kovinarske koče in še naprej.
Namenjena sem na 2568 m visoko goro, ki predstavlja najvišji s smučmi dostopni vrh pri nas. Teoretično sem podkovana, znam na pamet 20. poglavje Turnosmučarskega vodnika - Kanjavec skozi Velsko dolino.Sledi poročilo s ture: sonce se razdaja, je brez sapice, a naslednji hip že pošteno vetrovno, pa spet povsem mirno, zrak je zimsko mrzel, reže v lica, telo v gibanju je - kaj drugega kot vroče.
Ufff je naporno, a k sreči tudi juhej vriskajoče, z vsemi sortami snega in predvsem pršiiiča.
Brez težav ne gre - se očitno vlečejo že od včeraj. Nagajajo "psi" - zamrznjeni se odlepijo, zato strmine nepričakovano gazim s cepinom. Dragocene ledene kože dam pod majico, na prsa, da se odtalijo. Občutek pri tem ni važen, si prigovarjam, le da sintetičnim "psom" pomaga. In res ob povratku na Bohinjska vratca prilezem s smučmi.
Zaradi avta, ki je v vasi, je Izvrstne smuke več kot 17 km! - včasih se zdi, da mi pekoče noge že odpadajo.
O podrobnostih raje ne bom razpredala, sicer pa kooomaj čakam, da podvig ponovim!!!!!!!!!!!!!!
Še dokazno gradivo :)
Za dobro jutro dobri dve uri zvezdnatega neba in svetlečih kristalčkov
Pod Bohinjskimi vratci se naredi dan ...
Med Toscem in Vernarjem, na 1979 m snamem "pse" in srenače,
ter zajadram do Velega polja :)
Nato nastopijo prve težave z zamrznjenimi "psi", nočejo se nalepit na smuči!
Piham vanje, dam jih pod majico, a na plano jih upam privleči, ko pridem na sonce. Še dobro, da sem bila v mladosti smučarska tekačica in se zato ne ustrašim "praznih dil". Jo grem kar "v smrekco".
In ko smuči spet delujejo kot je treba, uživam v pravljici. Šmarjetna glava vabi ...
Zimski sprehod skozi Velsko dolino je res nepozabno doživetje!
Na koncu doline se svet obrne strmo navzor - proti sedlu Hribarice
"Psi" odpovedo poslušnost - drugič. Malo javkam, a čaka me nagrada. 
Veličastni razgledi ...proti Bohinju
na moj cilj
in domov!
Ura je poldne - čas za malico! Kakoo se prileže domač kruh s kislo repo in kalčki :) Zalijem ga z borovničevim sokom.
Sledi podrugo uro dolg "skok" na Kanjavec. Spet zatajijo "psi", pa kaj - zagrizem drugače!
Počasi se pomikam po vseh štirih in uživam.
Na vrhu pa Triglav - na dosegu roke!
Kar malce sem ponosna, da sem kljub težavam vztrajala.
Vse je poplačano s smuko ...
sončnim "sprehodom" čez Velo polje
IN tu je povsem nepričakovani pršič, ki mu ni videti konca - pod Bohinjskimi vratci, v smeri proti Zgornji Krmi.
Končno - vračam se v smetano ...
Doma je na mizi večerja - pozornost mojega Rajeta. Preden se je odpeljal v Belgijo, je takole poskrbel zame.
