je bil zadnji stavek, ki smo si ga ob sončnem zahodu na poti v dolino izmenjale srečne planinke, zalajali so tudi trije kužki :)
Ej, ta rana se že skoraj tri tedne ne zaceli, a kljub temu, morala sem v hrib!
Bilo je toplo, poletno toplo, oblečen sem imela najtanjši brezrokavnik, saj sem majico s kratkimi rokavi pustila doma.
Stol je bil oblegan, z Dikom pa sva popoldne ubirala samotne poti proti Vajnežu ...
Uboga mama ovca in njen otročiček - ostala sta pozabljena v hribih ...
Saj hrane jima zaenkrat ne manjka, a vseeno upam, da ju bodo odgnali v dolino.
Bilo je takooo lepo, da sva jo z Dikom mahnila kar še enkrat na Stol, ki je bil sedaj le najin :)
In potem sva brez čelke skozi črno gosto meglo tipala do avta ...
