Prva obletnica ponovnega rojstva

Ob taki uri, točno pred enim letom, je bilo ta hudo že za mano. V postelji jeseniške bolnice, na oddelku intenzivne nege, sem se priključena na vse mogoče aparature, počutila varno. Kljub neznosni bolečini v pljučih. A to je bilo, kot so dejali - posledica borbe za življenje.

Bilo je tako ...
Sobota kot vsaka poletna sobota, časa za zalivanje in fotografiranje na pretek.


Breskrbno sem uživala z metulji ...

In oprezala za čebelami ...

Ter se, tako kot vedno, pred hišo ustavila tudi pri naraščaju gorskih urhov. Nato sem ob pol dveh aparat odložila.



Ob pol treh se je pripeljal mojster za prenašanje skal, težkih več ton. Jasno, tudi to je bilo treba ovekovečiti. Ko sem tekla v hišo po aparat, me je na dvorišču ob baziliki nekaj pičilo v roko.
V hiši sem razrezala čebulo in jo hitro pritisnila na obolelo mesto.
A na gradbišču sem se ob fotografiranju sesedla, vse me je srbelo.
Zelo, zelo, ZELO!
Raje mi je prinesel tableti antihistaminika. Nič ni pomagalo.

Vedno bolj me je dušilo, roka je pritiskala na sprožilec, nastalo je več deset slik, z motivi vedno bolj obrnjenimi proti nebu.

In kmalu bi me odneslo tja ...

Nato se je začela prava agonija ...
Imam srečo. Pičila me je osa in preživela sem anafilaktični šok!