Konec krompirjevih počitnic

»Je pa davi slan'ca padla na zelene travnike,
je vso trav'co pomorila,
vse te žlahtne rožice.«

Ta odlomek iz narodne pesmi sem v novi knjigi izbrala za iztočnico v poglavje Jesen.
Ja, vse občutljive žlahtne rožice je pri nas v Podvinu pomorila slana pred dvema dnevoma.
Prav zanimivo, v oktobru so temperature že večkrat padle pod ledišče, a narava se je določila, da mora biti poletnega cvetja v novembru nepreklicno konec.

Ivje na plodovih okrasne jablane.

Zmrznile so tudi bučke.

Včeraj zjutraj smo lahko tudi poslušali - ne le opazovali, kako odpadajo zmrznjeni listi. To je res nenavaden in enkraten pojav.
Zato - izkoristite zadnje trenutke prelestnih jesenskih barv. Kakšna škoda, da so tako minljive.

Zadnjič se mi je pogled zaustavil na drevoredu srebrnih javorjev Acer saccharinum. V Radovljici sem jih na Kajuhovi sadila - sploh ne vem več, pred koliko leti.
Kljub temu, da so jih na začetku vztrajno uničevali in jim celo lupili lubje - trdoživim drevesom je uspelo zrasti.
Kako že pravijo? V življenju je treba posaditi eno drevo ...

Končujejo se tudi krompirjeve počitnice. Letos smo se jih resnično zavedali, saj nas je na to večkrat spomnila naša dijakinja Pia. "Kako lepo je doma! Vi sploh ne veste ...!" je ponavljala iz dneva v dan.

Razvajala nas je z dobrotami - na krožniku je puding iz prosene moke ter kruh in mafina iz pirine moke. Bila je pobudnica, da smo iz omare vzeli kalilnik in začeli s sezono nakaljevanja semena.

Miha je bil doma le na praznična dneva, sicer je na snegu v Ramsau na Dachsteinu.

Jan pa je iz Paklenice poslal SMS: "Hura! Živ sem!"