V otroških letih smo pozimi izkoristili vsak prosti trenutek za smučanje. Imeli smo "preštamfane" vse hribčke v okolici. Kot najstnica sem kar nekaj let trenirala alpsko smučanje. Še danes se z nostalgičnimi spomini peljem mimo smučišča na Zatrniku, ki sedaj sameva. Kako smo tam uživali!Zadnje desetletje pa sem se med smučanjem z Rajetom in otroci, vedno ozirala po nesteptanih prostranstvih.
In pred kratkim se mi je uresničila velika želja - Raje mi je podaril turne smuči!
Z njimi sem "shodila" na Voglu. 
Naučiti sem se morala, kako se smuči zapne, odpne, kako se natakne in sname "pse", kako se hodi naravnost v breg ...Joj, še dobro, da sem bila na Voglu sama s sabo in tam tudi edina smučarka.
Tu je nekaj utrinkov! Slike so tudi v albumu.
Hodila sem za nosom - gor, dol, pa spet gor in dol.
To, da urežešeš prvo smučino v neokrnjeni naravi, je čisto poseben privilegij. 
Jasno, na takih sprehodih nisi čisto sam ... V snegu je vsepovsod polno živalskih sledi.
Pogledi so enkratni!
In ob koncu nagrada - smuk po pobočju.
Nisem se mogla načuditi različnim oblikam ledenih kristalov. V belini odkriješ ploščice, šestkotnike, smrečice, cevke, igle ...
Naredila sem serijo posnetkov, kako smuči zarežejo v sneg. Žal zraven ni zvoka. Šele takrat bi bila podoba popolna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar