"KDOR ZASEJE VRT, ZASEJE LJUBEZEN": Sto in en obraz zimskega vzpona

Zadnjič sem pod vznožjem Stola poklepetala z rekreativnim kolesarjem, ki se bliža sedemdesetim. Dejal je, da mu je zdravnik priporočil, naj se vsak dan povzpne vsaj na 1500 m nadmorske višine, saj si bo tako popravil krvno sliko. V to verjame - pravi, da jo mahne vsaj do Prižnice.
Mogoče se bo kaj "poznalo" tudi na moji krvi :)
Včeraj sem imela spet druge načrte, a ob enih je nastala prva slika. Neka neznana sila me je spet usmerila proti najvišjemu vrhu Karavank.
Do mraka sem naredila preko 500 fotk. Na spletnik nalagam izbor tistih, ki so nastale z majhnim kompaktnim Canonom. Tiste druge s "pravim" aparatom pa so v spletnem albumu.
Tam kliknite na diaprojekcijo!

Še namig iz prve roke. Če nimate stoja s pogonom na vsa štiri kolesa, parkirajte v Završnici. Sama sem obtičala na cesti in se tresočih nog do prvega parkirišča peljala vzvratno.

Vreme res ni bilo najlepše, razmere za hojo pa so bile enkratne, čisto zimske.
Tokrat sem bila vesela, da je pot zgažena. Šlo je na tak način - en korak gor, pol navzdol.

Majhne kotaleče kepe so odlično opozorilo!
Goro z vsemi njenimi lepotami in pastmi tako še bolj spoštuješ ...

Prosti vrhu kar nisem preveč gledala. Bilo je zastrašujoče.

Dik je plezal, kopal in si pomagal na različne načine - a vem, da je užival.
Preprosto, ta kuža sodi v našo družino!

Naletaval je sneg ...

Ko pa so sončni žarki pokukali izza oblakov ... Ti vzame sapo!

Celo vrh se je zdel bolj dosegljiv!

Ko hodim po hribih in fotografiram, me čisto začara. Ne čutim mraz, vetra, lakote.
Včeraj sem na poti pojedla nekaj suhih fig, Dik pest briketov in košček čokolade.