nedelja, 30. december 2007

Veliki vrh

V teh dneh bi lahko pisala tudi o kuharskih dogodivščinah, saj sem se po dooolgem času lotila tega, tako pomembnega gospodinjskega opravila. Čaram jedi na osnovi amaranta, kvinoje, kuskusa, pire ...
Prav uživam pri tem in seveda iskreno spoštujem vse, ki se dan za dnem pridno vrtite okrog štedilnika.
Kaj je dan pred silvestrovim počela naša razseljena družina?
Raje se je odpravil na 12-urni trening v smeri proti Ratitovcu; Miha preboleva virozo in je šel pretegnit mišice z bordom v Krpin; Jan mi je poslal sporočilo, da je v Italiji, nekje južno od Rima, splezal 120 m visoko steno z oceno VII+; Pia se je dopoldne posvetila saksofonu, popoldne prijateljici.

Midva z Dikom pa sva okrog poldneva padla v masovno hribolazništvo. Na Kofce in v nasprotni smeri se je vila kolona ljubiteljev gora. Jaz sem imela veliko dela s pozdravljanjem, Dik pa še več z ovohavanjem.
No, nad kočo sva stopila v svet samote ...

Vremenska napoved ni bila obetavna, a kljub temu sva se podala proti Velikemu vrhu.

Užitkarska pot, ena najlepših, kar sem jih do sedaj prehodila v Karavankah.

In neprestani zavidljivi pogledi na smučine. Saj veste, imam nove turne smuči!

Dik ne uporablja "zajl" ...

Na grebenu pa prepih!!!

Preplašila sva jato kavk - brskale so po travi.

Pogled na avstrijsko stran ...

Slike žal ne povedo, kako lepo je lahko tudi ob oblačnem vremenu.

Dik mora imeti vse pod kontrolo, zato se pogosto takole "zaštrika".

Pogledi ...

2088 m nad morjem

Ob poti navzdol se nisem mogla nagledati mavrice.
Fotografirat je seveda nisem mogla, saj nisem imela ustreznega objektiva.


Tu lahko le slutite polovico ...

Z Dikom se Kar nisva mogla ločiti od Košute, pa sva šla še malo pogledat, kakšna je pot na Kladivo.
Uf, vetrovna, vetrovna!

Dan se je že poslavljal, ko sva se odpravila v dolino.

Ni komentarjev:

Objavite komentar