Še zadnjič v letu 2007

Dragi bralci bloga.
Tu je moja 250. objava. Koliko se jih je nabralo od 26. julija, ko smo se začeli srečevati na ta način, kajne!!!
Naša družina je prejela veliko klasičnih voščilnic, še več elektronskih.
Hvala hvala!

"Vsak dan je čas za sanje,
za male in velike želje,
za smeh, radost in za veselje."
piše na eni od voščilnic.

Janez Menart pravi:
"In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem."

Zato ubiramo poti - takšne in drugačne.

Od sončnega vzhoda ...

do zahoda.

Imejte se radi in ostanite v cvetju!
Tudi v prihajajočem letu!!!

SREČNO!!! Ruth

Veliki vrh

V teh dneh bi lahko pisala tudi o kuharskih dogodivščinah, saj sem se po dooolgem času lotila tega, tako pomembnega gospodinjskega opravila. Čaram jedi na osnovi amaranta, kvinoje, kuskusa, pire ...
Prav uživam pri tem in seveda iskreno spoštujem vse, ki se dan za dnem pridno vrtite okrog štedilnika.
Kaj je dan pred silvestrovim počela naša razseljena družina?
Raje se je odpravil na 12-urni trening v smeri proti Ratitovcu; Miha preboleva virozo in je šel pretegnit mišice z bordom v Krpin; Jan mi je poslal sporočilo, da je v Italiji, nekje južno od Rima, splezal 120 m visoko steno z oceno VII+; Pia se je dopoldne posvetila saksofonu, popoldne prijateljici.
Midva z Dikom pa sva okrog poldneva padla v masovno hribolazništvo. Na Kofce in v nasprotni smeri se je vila kolona ljubiteljev gora. Jaz sem imela veliko dela s pozdravljanjem, Dik pa še več z ovohavanjem.
No, nad kočo sva stopila v svet samote ...

Vremenska napoved ni bila obetavna, a kljub temu sva se podala proti Velikemu vrhu.

Užitkarska pot, ena najlepših, kar sem jih do sedaj prehodila v Karavankah.

In neprestani zavidljivi pogledi na smučine. Saj veste, imam nove turne smuči!

Dik ne uporablja "zajl" ...

Na grebenu pa prepih!!!

Preplašila sva jato kavk - brskale so po travi.

Pogled na avstrijsko stran ...

Slike žal ne povedo, kako lepo je lahko tudi ob oblačnem vremenu.

Dik mora imeti vse pod kontrolo, zato se pogosto takole "zaštrika".

Pogledi ...

2088 m nad morjem

Ob poti navzdol se nisem mogla nagledati mavrice.
Fotografirat je seveda nisem mogla, saj nisem imela ustreznega objektiva.

Tu lahko le slutite polovico ...

Z Dikom se Kar nisva mogla ločiti od Košute, pa sva šla še malo pogledat, kakšna je pot na Kladivo.
Uf, vetrovna, vetrovna!

Dan se je že poslavljal, ko sva se odpravila v dolino.

Prvi - najslajši stik

V ponedeljek sem med terapijo na Golniku pisala voščilnice. Včeraj me je čakal še en obisk "moje" bolnice. Zjutraj sem že premišljevala, katero knjigo bom prebirala v čakalnici, pa me je v nabiralniku čakalo presenečenje. Poštar je prinesel print moje nove knjige.

Pri vsakem piscu je drugače, a naj povem, kako nastajo moje knjige.
Najprej se porodi ideja, ki jo različno dolgo nosim v sebi. Lotim se fotografiranja. Jasno, slike so osnova vsega mojega dela, nato je tu "kilometrina" sedenja za računalniškim ekranom.
Sledi trenutek, ko gradivo oddam založbi in nato težko čakam najslajši DAN. Ko v roki držim črnobele printe ...

Ko kasneje dobim knjigo, še vso vročo, iz tiskarne, sva že prijateljici. Res, tisti prvi stik se zgodi ob sprintanih straneh ...
Hvala urednici Andreji Peček in oblikovalcu Matjažu Mohorju!

Večkrat, ko grem zjutraj na Golnik, kar iz avta fotografiram gore. Včeraj se je na Kriški gori takole svetlikalo ...

No, pa sem se popoldne prvič podala na razgibano pot čez Veliko mizico.
V Tržiču megla, višje pa se je pogled odprl.

Sonce je zahajalo, pokrajina je postajala pravljična.

V ivje odeta drevesa so zažarela ...

Zadnji pomežik sonca.

Sledijo tople večerne barve za zaključek hladnega zimkega dne.

Kakšna škoda, da tudi hribovski mir moti hrup petard iz doline!

Koča na Kriški gori (1471 mnm) je odprta večino dni v letu. Včeraj je bila praznično razsvetljena.

Torej, tu je odličen namig za sobotni izlet. Ujemite sonce, v nedeljo se bo vreme poslabšalo.