sobota, 23. februar 2008

Iz zelenega v belo!

Na Begunjščico sem se iz Ljubelja podala ob pol štirih.
Turni smučarji so se - vsi po vrsti nasmejani - že vračali.


Za razliko od včeraj sem se do stene zagrizla čez Šentanski plaz.

Po širokem snežišču sem prisopihala do grebena.

Res sem hitela, saj sem se bala, da bo sonce zašlo pred mojim prihodom na vrh.

Sneg se je lesketal, močan veter je naokrog prenašal cele luske - izgledalo je, kot da po zraku letijo plastične vrečke.

V daljavi sem zagledala dva planinca ...

in zgornji, široki del "mojega" smučišča.

Ko sem dojela, da bom na vrhu lahko točno ob sončnem zahodu, sem korak močno pospešila.
V derezah to ni najbolj enostavno :)

17.32

Medtem, ko sem zamenjala prepoteno majico, oblekla tople smučarske hlače in jakno, se opremila s čelado ter s smuči snela "pse", je dnevna svetloba hitro ugašala.

Aparat sem že pospravila, a je bilo takooo lepo, da sem spet odprla nahrbtnik ter fotografirala znova in znova.

Prvič v življenju sem z gore smučala v mraku.

Vračala sem se po Osrednji grapi.
Ko so se oči privadile, je bilo zavijanje po strmem pobočju pravi užitek!
Podnevi še nikoli nisem tako jasno slišala zdrsanega snega, ki se je usipal ob smučkah.


Ob pol sedmih, ko je bilo ture konec, so bile noge kar prijetno utrujene!
Še dobro, da se obeta zelo delovna nedelja in bom hribe gledala le iz doline.

Ni komentarjev:

Objavite komentar