Čas, ki je in ČAS, ki ga ni!

Ja, vse se takoo hitro odvija. Zadnji trije dnevi so minili kot bi mignil.
V petek smo sedeli z atom Jakom pri kosilu, pa je rekel: A greš v nedeljo za trening na tek na Grintovec?
Na Grintovec? sem dejala. Ja, zakaj pa ne. Tam sploh še nisem bila. In sem šla za računalnik in se hitro prijavila - ujela sem zadnji trenutek.
No, pa sem se na tole lepo nedeljo potila med tekači, ki so ta dogodek sanjali mesece in mesece. Tudi jaz ga bom sedaj ...
Pravijo, da je ta gorski tek eden najtežjih tako v Evropi kot na svetu.
Uspelo mi ga je zdelati v omejem času dveh ur in pol. Presenetila sem samo sebe!

Tudi ata Jaka je spet postal kralj višin - pri 73. letih!

Po prihodu iz vrha Grintovca so nas na Kokrskem sedlu pričakali nahrbtniki. Tam so po končani tekmi nastale te fotke ...

Doma pa sem takole nazdravila s Pio ...

Zame je bila to prva tovrstna tekma v življenju. In v meni je prebudila željo po teku. Po teku v hribih, zato sem se prejle prijavila na Slovenski alpski maraton.

Sedaj pa še slike, ki sem jih vsak večer pridno pripravila za blog.
Petek se je začel z zgodnje zgodnjim zalivanjem in kreiranju predvrta tam nekje v rajskih hribih nad Selci. Opoldne sem obiskala pokopališče v Železnikih, ustavila sem se ob kačasti smreki na Jamniku in v Kropi. Po brzinskem kuhanju kosila sem se v miru posvetila Piinim kulinaričnim dobrotam.

V spletni album sem naložila tudi nekaj sobotnih slik. Ob šestih sem peljala Miha in Juša na Vrhniko, od koder sta kolesarila v Piran. Nato sem zalivala, fotografirala in skuhala kosilo za razširjeno družino. Merila sem trdoto vode, naredila tri oljne lučke ter uživala ob Piinem ustvarjanju ... Poglejte v album.