KONČNO, Končno, končno ...

Sem se lahko odpravila, tako kot številni v nedeljo v cerkev.
Narava - moje svetišče, mi je poklonila čudovito prebujanje dneva.
Na vrhu Begunjščice, sama z Dikom, z vetrom v laseh, točno ob sončnem vzhodu, sem bila nepopisno srečna.
Bliža se moj čas.
Čas, ko bom dnevu brez slabe vesti ukradla nekaj ur in jih posvetila le sebi.

Vstala sem ob štirih. Ko sva jo z Dikom mahnila iz Drage, je iz oblakov pršelo ...

Pod nogami se je lesketalo.

Malo pred šesto sva se dvignila nad oblačni pokrov. Občudovala sem svetleče zvezde, elegantno Luno in barve jutranje zarje.

Pogledi nad Roblekom ...

Na vrhu ob pol osmih, malce pred sončnim vzhodom, zaslužen zajtrk :)

V pričakovanju prvih sončnih žarkov ...

Ufff, je pihalo in zeblo v roke. Z Dikom, ki so ga zanimali le gamsi, sva se hitro podala na prečenje ožarjenega grebena.

In nato čez strmo Kalvarijo

Do Planince

Vsi, ki hodite na Roblek, jeseni zagotovo opazite del poti, ki je posuta z listi nenavadne barve.

V treh urah in 40 minutah, kolikor sem porabila za skok na Begunjščico, sem se kar naprej ustavljala. In se čudila darovom Narave!