Kališče gor-dol-gor

Tolk se že poznamo, da veste, da sem v hribih zagrizena samotarka in se izogibam potem, po katerih se valijo množice. Le zakaj sem se torej odločila, da se v tropu preganjam po zasneženih strminah pod Storžičem in se na zunaj zdi, da se tako kot ostali, borim s sekundami?
Zakaj sopiham navzgor do Kališča z 48-imi tekači in to - kar dvakrat ter se vmes brezglavo spustim po ubijalski poti, ki je takooo strma, da bi se ji sicer v velikem loku izognila?
JA, zakaj? Dobro vprašanje.
Da dokažem, da pri bližajočih 46. letih vse to zmorem v dveh urah in treh sekundah? In to prehlajena. Ej, čisto brez veze.
Vem zakaj gre. Občutek, ko daš telo v neko drugo prestavo in - kar uboga - je čudovit. Mogoče bom zato šla še kdaj pa kdaj na kakšno podobno preizkušnjo :)
Sem pa med današnjim tekom pogosto pomislila nate, draga Joli. Saj veš, kako sva med SAM-om delili kratek kos, sicer 50 km dolge poti in se naklepetali. Ne kot tekmici, kot prijateljici.
In sem te pogrešala! Tokrat sem bila v družbi zagrizencev, ki si za vzpodbudne besede niso utegnili vzeti časa. Jaz sem jih pa takoo radodarno trosila naokoli ... tudi tekmovalcu, ki je zadnji prišel v cilj!

Zame je bila današnja tekma zelo resen dogodek, saj sem se dobro zavedala, da je zaradi težkih razmer primerna le za dobro pripravljene. Da pa to res ni hec, sem spoznala po dirki - ob spustu iz Kališča proti parkirišču v Mačah.
Tako sem srečna, da sem zaslišala glas "zgubljenega tekmovalca" Dragota in mu pomagala.
Joj, kako krhka smo človeška bitja!

Sicer pa - danes je naš biatlonec, ki je zapustil reprezentančne vrste konec poletja, presenetil samega sebe in svoje kolege. Domov je prinesel bronasti medalji z državnega prvenstva.
Bravo Miha!!!