Ko sva se z Dikom zjutraj peljala proti Tržiču, sem se spomnila, da sem pozabila čelno lučko. Skoraj sem že obrnila avto proti domu, a se odločila, da nama bodo tokrat svetile zvezde.
Ooo, pa ni bilo tako. V smrekovem gozdu je bila črnooo črnaaa tema - moje oči so zaznavale le belo kepico, ki je hitela navzgor. K sreči sem imela na nogah Icebuge, tako da je bil korak po poledeneli temni poti varen. V bukovem gozdu, kjer je bilo vse več tudi snega, so se začeli kazati obrisi. Neverjetno, ob pol sedmih, še čisto v mraku, so drevesa metala senco. Kaj takega nisem še nikoli opazila. Tudi ušesa so bila ves čas neverjetno na preži - kako zgovoren je gozd, preden se zdani.
Takole zgleda, ko nič ne vidiš :)
In ko se prižge fleš ...
Do koče na Kriški gori sva prisopihala pred sedmo. Sončni vzhod pa šele ob pol osmih! No, pa sva jo spet ubrala proti Tolstemu vrhu ...
Sneg je v glavnem idealen - pod težo 48 kg se ne predira!
Narava je res svojevrstna umetnica ...
Prvi sončni žarki so se utopili v oblakih ...
Takole izgleda, če se sneg ne zdrži Dikove teže.
No, ob koči pa so se že zbirali prvi pohodniki. Sami simpatični, vedri ljudje, s svilenimi nitkami za trakovi. Ko sem jih srečevala na poti, me je zanimalo, če imajo tam gori kakšen sestanek. Pa so se le nagajivo smejali.
Ko jih takole opazujem, si pravim. Če ne prej, bomo lahko v penziji, vsako jutro namesto službenih obuli planinske čevlje.
In doživljali take in drugačne prizore ter se navsezgodaj zjutraj v hribih zabavali ...
Doma sem bila pred deveto. In potem - Raje me je peljal na športni dan. Na zasneženo Pokljuko. 
Lani nisem tekla niti enkrat!No, nisem še pozabila :)
Ne odlašajte, čimprej na lavfarce!
In mi, tukaj v megli! Kje je še penzija! Ampak si obljubljam, da bom takrat prav gotovo stanovala nekje pod vršaci, ne pa v tej nenehni megli! Upam.
OdgovoriIzbrišiHvala, da tako lepe trenutke delite tudi z nami!