Pred dvema tednoma sem se zjutraj odpeljala na vrt v Bohinj. Doma mi je v avto skočil Dik in bil trdno odločen, da bo dan preživel z mano. Nisem ga mogla prepričat naj ostane v Podvinu.
No, ko sem opravila z nedeljsko službo, sva jo z veselim kužkom zagrizla v Komarčo.
Bil je dan brez oblačka, sonce je prižigalo kot sredi poletja.
A povem vam, bila je veeelika razlika. Hribi so bili skoraj povsem najini, srečala sva le peščico planincev.
V resnici sploh nisem vedela, kam naj greva. Pa sva malce križarila, no, saj boste videli, kam naju je vodila pot :)
Tu je nekaj fotk ...
Uživajte tudi vi!!!
Že ob vznožju Komarče, ob pol enajstih, je bilo vroooče.
Kako, da ob poti nihče ni obral borovnic? Sem pa res srečnica, da so čakale ravno mene!
Diku je bilo takoo vroče, da je kar zaplaval :)
Macesni so se ravno začeli barvat ...
Ta zadnje rožce ...
Sem vedela, da me bodo svizci opozorili nase. Ko zažvižgajo, zagledam vsaj enega ...
al pa še kakšnega :)
Samotna Sedmera so me spet očarala!
Nisem še doživela, da se bi Dik takoo razveselil vode.
Sem se kar malce ustrašila, da bo spil vse jezero ...
Na proti proti Prehodavcem sva doživela srečanje s tropom kozorogov.
Nato sva jo mahnila na Kanjavec.
K sreči sva na poti naletela na blagodejni sneg.
Pogled na vrh Triglava.
Kosilo sva si razdelila, kar pomeni, da je Dik pojedel skoraj ves mafin, jaz pa jabolko.
Kot da nisva imela dovolj gor - dol, sva se povzpela še na Veliko Zelnarico ...
in čez Tičarico do koče pri Sedmerih.
To je zadnja slika, ker se je nato spraznila baterija. Do avta sva prišla v trdi temi. Uf, nočna čez Komarčo pa je res poglavje zase.
A vse se je končalo srečno :)
Prekrasno, kar solze imam v očeh, tako jih pogrešam. Hvala.
OdgovoriIzbriši