To se sprašujem vedno znova, iz dneva v dan.
Tudi sedaj, ko sedim za računalnikom, pri odprtih vratih in ko me po licu tako prijetno boža toplo jesensko sonce.
Kaj neki je v kostanju, da je za moje telo tak magnet?
Roka neprestano sega v krožnik, kupček olupljenega kostanja pa se hitro manjša.
V njem se skriva vonj gozda, šumečega listja ... res - enkratno darilo narave in konec koncev pridnih rok, ki ga naberejo, skuhajo in olupijo.
Hvala, mama Slavka in ata Jaka!
nastoj mi gušt delat!
OdgovoriIzbrišiEj, Pika Poka, poglej, koliko je ura - hitro spat in sanjat o slastnem sladkem kostanju :)
OdgovoriIzbriši