Vstala sva ob pol štirih in čez eno uro parkirala v Dovjem.Nato sva se podala v ledeno noč ...
Na planini Dovška Rožca se je mrazu pridružil veter. Hitro sem se oblekla.
Bila sva kar dobro zamrznjena - tudi v trepalnice. 
Veter je bril, nebo na vzhodu je vse bolj žarelo.
Zaradi premrlih prstov me fotoaparat ni ubogal in sem neprestano zaostajala za Rajetom, ki je hitel z rezanjem smučine.
Bilo je nepopisno lepo!
Ob 7:40 pa mi Raje pravi: Vidiš?
Takih barv ob sončnem vzhodu še nisem doživela. 
Le kako nama je uspelo priti pravi trenutek na vrh Dovške Babe?
Bilo je takoo mraz, da nisva prav nič oklevala z odhodom v dolino.
Rožnat pršič, do koder seže oko - si lahko zamisliš kaj lepšega?
In - prva sva se spustila po deviškem snegu!
To je nooro, sva ponavljala kar naprej.
Ko je zaškripalo pod nogami, sva smuči dala na rame.
In potem kmalu spet na noge :)
Tam so ostale vse do avta.
To je NORO :)
Sama nevem kako sem prišla do Vašega bloga, vem le to , da neznansko uživam ob gledanju Vaših slik. Tudi jaz sem ljubiteljica narave in hribov.Tudi meni je jutro najlepši del dneva, zato ob Vaših slikah še toliko bolj uživam-Ana
OdgovoriIzbrišiDraga Ana.
OdgovoriIzbrišiVesela sem, da vam lahko polepšam dan.
Vi pa kar optimistično pišite blog, vas bom spremljala na poti :)
Srečno!