Ravnokar sem od Anžeta prejela komentar, v katerem med drugim piše "zdej me tok mika da bi šel tud sam tko nekam".
Ja, zakaj pa ne! Če čez dan nimaš veliko časa, se tisto lepo lahko zgodi tudi v trenutkih, ko se luna sreča s soncem ...
Včeraj sem se od doma odpravila ob 4:15, ob 9:00 sem že v rastlinjaku zalivala rožice :)
Luna je poskrbela, da umetne razvetljave nisem potrebovala.
Na planini Dovška Rožca me je narava povabila na ples z vetrom.
Podarjeni trenutki, ko otrplo telo zmrzuje, razigrana duša pa prepeva ... da preglasi veter!
V življenju veliko pišem, a najraje se podpisujem na sneg ...
Ko deviško belih prostranstev zmanjka, me veselje mine.
Z Dovško Babo grem ponovno na klepet, ko jo prekrije svež sneg!
Pozdravljena Ruth
OdgovoriIzbrišiKo tako spremljam vaš blog se ne morem načuditi od kod vam vsa ta energija.........hribi gor...hribi dol......ste kot superwoman ; "mi" pa smo vam vsekakor hvaležni za vse prečudovite "fotke",ki jih delite z nami,hvala :)
lp Saška
Popolnoma se strinjam z zgornjim komentarjem. Res Ruth, hvala vam!
OdgovoriIzbriši