Danes ob petih zjutraj je pod Grintovcem deževalo, okrog vogalov Cojzove koče je pošteno brilo.Kljub temu sem se odločila za nadaljevanje poti. A vse bolj zaskrbljeno sem pogledovala proti nebu, saj so ga parale strele.
Nene, to ne bo v redu, sem si rekla. Poklicala sem Rajeta in se posvetovala.
Ko je bobnenje postajalo vse močnejše, sem jo ucrla proti Kamniški Bistrici. Potem se je še pošteno ulilo. Uff, kako je treskalo!
Premišljevala sem, da sem kar neustrašno bitje, a strele, sploh, če ti udari tik za petami, kar sem mi je zgodilo v gozdu, to pa ni šala. Noge sem imela čisto mehke, vse do srečanja z Mihom, ki me je prišel čakat.
Sedaj se grem odmočit v banjo, potem pa v službo. Moram pisat članke, saj nisem uspela vsega naredit, ko sem že v sredo odšla na počitnice :)
Tu v Podvinu se ta hip kaže sonce. Upam, da so to dobri obeti, ko bom jutri navsezgodaj nadaljevala začrtano Pot.
Še enkrat HVALAhvala vsem, ki ste mi pisali in me vzpodbujali!!!
Tako dobro dene, ko tam visoko gori težak ruzak "zapoje" :)
Nekaj današnjih fotk ...
Bravo Ruth! Asica si!
OdgovoriIzbrišiSem bila ravno pri telefonu, da ti pošljem SMS, pa mi ni dalo miru, sem morala preveriti ali je na blogu že kaj novega.
... pa vidim, da že pridno dirkaš po pisarni.
No, pa vso srečo jutri!
Pa dobro, jaz sem ti želela lepo vreme, ne pa tako!! Je pa fletno, da je naša deželica tako majhna, da lahko smukneš domov spat...
OdgovoriIzbrišiDrž se! To, da si pa od sile, pa tako vsi vemo.
Lp
Draga Ruth
OdgovoriIzbrišiVse vam je dano, volja,moč,pogum, si upat z nasmehom.
Za ostalo bomo držali pesti.
Srečno vse do konca.
Beba