Bilo je sončno, mrzloo, vetrovno, a prelepo :)
Saj nisem vedela, do kam naju bodo vodile noge - a sva premagala 40 plus 40 ovinkov in tekla še proti Zgornji Trenti.
Ej, na čase je veter tako pribijal v prsa, da sem se premikala v hrib v nenavadni pozi. Dobro, da ni bilo "gledalcev"!
Sem pa spet dokazala, da meni daje energijo za gibanje mati Narava. V štirih urah in pol sem zaužila le en liter sirotke. Ko sem prišla domov, pa me je Raje pričakal z zelenjavno večerjo in sokom iz rdečih pomaranč.
Nato sem si privoščila, tako kot vedno po daljšem teku, bazično kopel.
Lepo, v maju mesecu planiram tukaj par dni dopusta, da se naužijem teh lepot! Ruth, to je privilegij, da živite v bližini take naravne lepote!:)
OdgovoriIzbrišiNoro... če so fotke tako fenomenalne, je moralo biti v resnici še veliko boljše. Kapo dol, Ruth. Ne samo za fotke. Za vse tvoje podvige. In užitek je spremljati tvoje zapise, predvsem slikovne :)
OdgovoriIzbrišiTudi jaz ugotavljam ,da so slike zadnje čase enkratne: motivi kot vedno neponovljivo lepi, opažam pa, da so prikazane slike še kvalitetnejše kot prej.Je razlog nov aparat pa izkušnje?
OdgovoriIzbrišiSamo vsakih sto let se rodi taka ženska kot si ti, pa saj to sem ti že povedala.Fantastično je gledati fotke in uživati ob topli peči, za nas zapečkarje.Je pa noro lepo.ingibas
OdgovoriIzbrišiFotke so lepe, ni kaj. A če se hočeš poglobiti, spočiti-mar ni utrujajoče, da se ustaviš vsakih par minut in fotografiraš? Mar ni bolje uživati v spokoju s samim s seboj? Je to beg od sebe namesto pot k sebi? Samo na glas razmišljam......
OdgovoriIzbriši