13 ur uživancije

Raje mi je zadnjič kupil krasne Icebuge, ki me bodo - če se bodo obnesli, spremljali na teku po džungli. Najprej sem jih želela preizkusit v hribih. Prva priložnost je bila včeraj. Dan sva z Dikom začela zgodaj. Četrt čez tri sva stala pod Komarčo, se ob sončnem vzhodu smejala na Prehodavcih ter se nato srečno povzpela na Kanjavec. Bila je posebna tura, brez posebnega hitenja, tudi s posedanjem, ko se mi je to zahotelo. Naredila sem skoraj 500 fotk in jih težko izločila 100.
Tule jih najdete še več :)

Prejle sem po naključju ugotovila, da vas je bilo danes na mojem blogu 964. Veseli me, da te lepote samotnih kotičkov naše dežele lahko delim - z vami ...

Nad Črnim jezerom je bilo v mrazišču kot v draguljarni. To morate enkrat sami doživet!

Gašenje nočne žeje v Dvojnem jezeru.

Ob Zasavski koči ob pravem času ... Kasneje sem izvedela, da je osem planincev sončni vzhod prespalo. Očitno so v zimski sobi res trdno spali, da niso slišali mojega navdušenja ...

Rjavo jezero

Še višje, soncu naproti ...

Svet, kjer izgubiš stik z realnostjo... (Nič čudnega, da se to primeri tudi telefonu!)

Na vrhu Kanjavca - sploh nisem čutila, da imam na glavi še vedno čelno lučko :)

Maham na Triglav

Saj bi kar ostala tam gori, a se je treba preobut v gojzarje in se zbrat za pot navzdol.

Naletiva na še enega srečnega planinca

in uživava ...

Evo sveži razlogi za uporabo povodca ...

"A je tole Kanjavec?" vpraša mladenič, ki ga srečava pod goro - sem mislila, da se šali.

Ura je poldne, čas za nedeljsko kosilo. Kruh, kisla smetana, ajvar, česen, kalčki, tune. Oooo, to se po devetih urah miganja prileže!

In veselo naprej, oziroma nazaj ...

Zeleno zeleno jezero od zgoraj

Nisem si mogla kaj, Rjavega sem morala doživet še enkrat - v soncu.

Tule pa se že lesketa Zeleno jezero ...

Ob robu je dobro poledenelo, jaz sem veselo drsala, Dik ni kazal navdušenja.

Ene pol ure sva na toplem soncu zabušavala ...

Nato je Dik noro vlekel, jaz pa sem, spet obuta v lahke čeveljce, drobila za njim.

Največje triglavsko jezero me je očaralo.

Kakšni vzorci!!!

Še zadnje srečanje na tej samotni poti ...

Kratek postanek ob Dvojnem jezeru

Počasi skozi leseketajoče se bogastvo narave.

Ko obstaneš in si rečeš - "Če to ni darilo, da sem ravno ta trenutek na vrhu Komarče!?"

V toplem domu pa ljubeč objem in slastna večerja. Vauuu, kakšen dan!!!!!!!!!!