Včeraj sem pozno v noč pisala članek in ko je ob dveh zjutraj pozvonila budilka, sem zašepetala Rajetu: Kaj pa, če danes ne grem? In je v spanju odgovoril: Ooo, to bo še sončnih vzhodov ...
No, pa sem le vstala - v črno lesketajočo se noč. Že dolgo nisem toliko strmela v zvezde. Ko je posijalo sonce, so se zrcalili kristali snega, jesenske barve so žarele ...
Bil je dan, ko sem bila v naravi, s prijatelji, ki so žal zapustili lepote tega sveta.
...ob tako čarobnih slikah sem ostala kar brez besed...so prava poezija,ob katerih se človek res ne more upreti hribom...ČESTITKE!!!
OdgovoriIzbrišiBlagor tebi, Ruth, ko lahko brezskrbno hodiš po brezpotjih. Eni nimamo te sreče...
OdgovoriIzbrišiUh, tole je bila pa konkretna turca :)
OdgovoriIzbrišiHvala za prečudovite posnetke. Samo enkrat bi rada doživela nekaj takega. Koliko ur pa porabite z Rudnega polja do Kredarice?
OdgovoriIzbrišiNaj Vam noge še dolgo služijo!!!!!
Ana
Joj kako lepo. Jaz bi pa šla enkrat kar z vami.
OdgovoriIzbrišiLp
Bojana
Prelepo, tudi angeli so z vami! (na 4. sliki javorja)
OdgovoriIzbrišiPozdravček!
C.