Ob poslušanju poročil me je stisnilo. V Železnikih je odkrivalo strehe. Odvil se me je film, ko smo pri nas pobirali strešnike, raztresene daleč naokrog. Pa kako sva z Rajetom trepetala za plastenjake. Na začetku našega vrtnarjenja, ko sta bila fanta še čisto majhna, je odpihnilo enega. Drugega, takega dragega, "neuničljivega", pa za šalo, nekaj let pozneje. Skupaj s špalirjem hrušk.
Močan karavanški fen je kriv, da pri nas stojijo steklenjaki.
Včeraj zvečer sem se sprehajala po travniku okrog vrtnarije in prosila naravo, naj bo usmiljena ...
Danes zjutraj sem obhod ponovila.
Nov plastenjak s severne strani nima vrat, prvi veterni preizkus je k sreči dobro prestal.
Bilo je leto 1984, v Sarajevu so se odvijale olimpijske igre. Takrat je orkanski veter odpihnil strešnike z ravnokar pokrite hiše. Velika luknja je zavezala tudi na strehi hleva. Takrat smo izgubili večino stoletnih hrušk tepk. Tudi v gozdu se je zgodil vetrolom.
Ta fotka je nastala dve leti kasneje. 
Hude fotke!
OdgovoriIzbriši