nedelja, 17. junij 2012

Znaš teči po pameti?

 
Kaj je umetnost premagovanja naporov na tekmi?
Po mojem to, da naslednji dan ne veš, da si tekel. Ko nič ne boli, ko je vse tako kot vsak dan.
Meni na Gorskem maratonu štirih občin ni kazalo drugega, kot da grem po pameti. Brez tekaške kondicije, ko ni bilo časa za namenski trening, sem šla - počasi.
Miha, ki je bil z mano, je na prvi tretjini poti, ko sva prilezla na Črno prst, dejal: "Ja, mati, sem pa mislil, da ti v hrib tečeš ..."
No, saj bi, če bi šlo. A če ne gre, se sprijazniš s tem in jo mahaš v svojem tempu. Jasno, saj se znam hudo naprezat in pokukat čez mejo svojih zmožnosti. A zakaj?
Na tekme ne hodim pogosto, saj nisem človek, ki bi se boril z minutami in sotekmovalci. Meni je pomembno, da pridem na cilj nasmejana in v času, ki ga da na voljo organizator.
Sem se pa naklepetala, nasmejala in v najhujši strmini na Durniku ob zvokih harmonike celo zaplesala. 
Poleg tega sem veliko tekla sama in se naužila aromaterapije. Dišalo je, vsepovsod, po bezgu, lipi, rožicah, sveže pokošeni travi, smrekovi in borovi smoli ...

 Hvala Mirjam in Miri za slikce. Slednja je pripisala: "Tista s kiklco, ane?"

Žal mi je, da je imel Mihi poškodovano koleno in ga je bolelo, ohoho. 
Tako ni mogel uživat.


2 komentarja:

  1. Fotke so krasne in se popolnoma strinjam s teboj. Povsod je treba uživat in se naprezat tam, kjer so ta "pravi" cilji. Uživanje trenutka pa je najbolj pomembno...

    OdgovoriIzbriši
  2. Ojla, Ruth!

    Najprej čestitke za uspešen krog...jst pravim, da smo itak vsi zmagovalci, sploh glede na ne preveč luštne razmere.

    Hehe, sem slišal, da sta se z očetom (pred Stržiščem) pregovarjala ravno o tem, o čemer pišeš :) Ma v takih lepih koncih je res škoda, če med tekanjem ne zaužiješ še nekaj "hrane za dušo" ;) In ja, tista harmonika je res vabila k petju in plesanju.

    OdgovoriIzbriši