18. decembra 2012

Včeraj sta Raje in Miha z dela na Pokljuki prišla z ožarjenimi lici. Ja, v višavah je sonce!
Nič čudnega torej, da me je takoj po službi na raketni pogon odneslo nad megleni pokrov. 
Po Pastirski poti ...
 

Drži, da minute življenja tečejo svojo pot, a ob takih trenutkih se mi zdi, da se malce ustavijo.
Ali pa gredo vsaj v štric s korakom, ki enkrat spodrsava po ledeni podlagi in se drugič globoko pogreza v sneg.
 

V resnici lahko zaplavam v brezskončnem in brezčasnem morju - kadar želim ...

Spet poslušam notranji glas, ki me usmeri čisto po svoje. 
 

Trenutki, trenutki ...
 

Iz barvnega opoja me predramijo mrzli toni, zato udarim direktnega v dolino.
 

Ko pridem na pot, zarisujem nove sledi ob tistih izpred dveh dni in se zahvaljujem Naravi za nepozabne urice :)