34 let savnanja

Prvič sem šla v domačo savno decembra 1978. Otvorili smo jo na silvestrovo. Najstniki smo takrat v mirni ulici zasloveli po nagih telesih, ki so se po potrebi zvračala za zasnežene žive meje. Ja, med hlajenjem - sprehodom po ulici, je kdaj pa kdaj pripeljal avto in smo se skrivali. Spomnim se tudi tekmovanja, čigava rit bo v bazenu prej stopila plast ledu. V savni smo zagnanci delali tudi sklece.
Želja po savni, ki ne bo v kleti, ampak pod drevesi, je vzklila na Laponskem. Takrat sva bila z Rajetom študenta drugega letnika faksa. Zagledala sva se v preprosto finsko savno na zgornji sliki. 
No, najina je nastala čez mnogo let in je bolj nobl, saj ima elektriko. No, včasih je v tuš kabino pritekla tudi voda, celo topla. A presneto, enkrat so cevi popokale, pa se nisva lotila popravila.
V resnici vode sploh nihče ne pogreša, zlahka prinesemo vrč ali dva.
Pozabila sem, kdaj smo savno sezidali, ta slika je stara 14 let, pa hišica že stoji :)
  

Savna ima vse nujne sestavne dele - peč, ki sva jo enkrat z Rajetom pripeljala iz Finske,

termometer, vlagomer

luč
 

ter prostorne ležalne police, ki so razporejene v treh nadstropjih.

V velikem predprostoru so neuporabna tuš kabina, star hladilnik in še starejši radio. Na klopi za počivanje kraljuje Dik ...

Včeraj je bil navdušen nad mojim vriskanjem, ko sem se metala v sneg :)

Zjutraj sem vzela iz skrinje steklenici s paradižnikovim in jabolčnim sokom ter maline. Po savnanju sem vse takoj spravila po grlu.

Na zdravje, za zdravje!!!!!!!