Stage 5: 108 km

Tudi Ruth je pretekla najtežjo etapo Jungle marathona s časom 32 ur 51 minut. Verjetno zelo utrujena, zato nam še ni pisala. Upajmo da je vse vredu! Po tej etapi je na skupnem 10. mestu, pri ženskah pa jo je prehitela prijateljica brazilka, ki je to etapo pretekla kar 11 ur hitreje - upajmo da vsaj tokrat brez goljufij.
jutri jo čaka še zadnja etapa, dolga nekaj čez 20 km.

.....Prvih 5 tekačev je že premagalo najtežjo etapo. Na cilj so prišli ponoči, popolnoma izčrpani. Sedaj počasi pričakujejo še ostale. V objavi zdravniške ekipe pa si lahko preberete, kako so kot prvemu ploskali našemu Rajetu:
"After a lovely lunch in the local bar, we set up the medical area, finish banner and built a fire so the athletes could see us and waited……….
Around 9pm we saw a headtorch heading towards us so we all started clapping and cheering with lots of gusto – It turned out in was just Raiko (unsure of spelling!) who is Ruth´s husband who had walked along the beach to set out some glow sticks!! He did appreciate the applause though but we went back to waiting….."

4. dan

4. dan
Shirley, nasa super organizatorka je vceraj na brifingu obljubila, da nas caka najlepsi del poti. No, ocitno ima tako kot jaz neskoncno rada neokrnjene potocke.
Vceraj smo pred spanjem sredi globoke dzungle doziveli predavanje z diapozitivi. Neverjetno. Predaval je predstavnik pred petimi leti osnovane organizacije, ki skrbi za brazilske naravne lepote. Imajo preko 300 zavarovanih obmocij, nase tekmovanje se odvija v obmocju Tapajos national forest in njegovi okolici. Tu izvajajo stevilne raziskave, odkrivajo nove in nove rastlinske in zivalske vrste. Vsako leto seznamu na primer dodajo 30 rib.
Po predavanju sem zaspala kot ubita. Raje mi je rekel, da je pogovor potekal se dolgo v noc. Zbudila sem se ob petih, ker je naenkrat v nasi blizini padlo drevo. Ja, to je ena od nevarnosti, ki prezi na nas v pravi dzungli. Ko drevesa zakljucijo svoje pokoncno zivljenje, za njimi ostanejo v zemlji globoke luknje. Te pa nam, tekacem, povzrocajo nemalo tezav. Vanje se zgrne listje, a dolgo casa je tisti predel mehak in klice po padcu.
Danes zjutraj sem se takoj po startu zgrnila na vse stiri. Zelela sem prehiteti tekaskega kolega in ga prosila naj se umakne. Ker ni bilo odziva, sem ga obvila, se spotaknila in pristala na tleh. Potem mi je seveda pomagal, da sem se pobrala.
Ce bi sedaj videli moje noge, bi dejali, da sem bila na konkretnem pretepu. Crnica pri crnici, tudi roka je vsa popraskana. Danes smo docakali plavanje po potockih, v katerih mrgoli polno debel. Po kilometru smo zaceli gaziti po blatu. Obcutka srece, ki sem jo dozivela v tisti vodi, se ne da opisat. Ves cas sem vriskala in se drzala na smeh. Nato se je naenkrat prikazala plitva reka, ki je odeta v rumeno cvetje. Cas se mi je ustavil, veliko sem slikala in naredila kopico filmov. Sledila je najbolj bela mivka, kar si jih clovek lahko predstavlja.
V resnici sploh nisem opazila, kaksno vreme imamo. Ko sem pritekla do malega zaselka, je zacelo dezevati. VAuu, skoda, bilo jele za trenutek. Oblaki so se raztegnili in v nadaljevanju je peklo sonce. Zanimivo, doma brez soncnih ocal ne zdrzim niti trenutek, tu jih ne potrebujem. Ocitno zato, ker je sonce tako visoko na obzorju in sploh ni motece.
PO navdusenju in prelepih motivih nas je cakalo puscavsko nadaljevanje. Mivkasta cesta, na kateri so se noge pogrezale in pogrezale. Ocitno mi je to pobralo veliko energije, a tega nisem cutila. Z Rajetom sva se dogovorila, kdaj naj si privoscim Peronin, tekoco hrano, a bilo je prepozno. PO drugi kontrolni tocki sem dozivela najvecjo krizo v mojem tekaskem zivljenju. Lepo najedeni mi je postalo neskoncno slabo. Po Peroninu sem si iz obupa v usta stisnila gel in upala ... Takrat bi se rada preselila v drugo telo, kajti prevzel me je obcutek, da se mi kisajo mozgani. Na tisti vrocini sem se ustavila, zlezla cisto skupaj in dihaladihala. Nisem vec slisala, zamasila so se mi usesa. Komaj sem se zacela premikat, a vedela sem, da moram naprejnaprej.
Privlekla sem se do zadnje kontrolne tocke, jezna nase in na ves svet. Prosila sem, ce me z vodo polijejo po glavi. Po treh litrih tusa sem se streznila in nato kot prerojena odtekla zadnjih osem cestnih kilometrov.
Smo v vasici Jaguarari, tropskem pescenem raju ob reki Tapajos. Po prihodu v cilj sem s tekaskimi soborci doolgo lezala v njenem hladnem pritoku. Za kosilo sem si privoscila spagete z olivami, za katere ne morem reci, da so kaksna specialiteta iz vrecke.
NA Jungle maratonu smo zbrani norci iz vsega sveta. Pogosto se objamem s Kitajcem, saj si drugace ne znava nic povedati. Sicer je tu poleg portugalscine glavni jezik anglescina. Zdravniki, medicinske sestre ter stevilni pomagaci so iz Velike Britanije in Amerike.
SE tole za danes. Obcudujem in se globoko klanjam vsem zenskim tekacicam, ki vecinoma pridejo v cilj sele, ko se zveceri. So junakinje, ni kaj!
Pozdrav iz rajske plaze, kjer so kokosovi cisto posebni, mleko je takoo sladko. Upam, da mi bo dalo moc za jutrisnjo najnajdaljso etapo 108,23 km!
Pripravlja se k tropski nevihti ...
Ruth

Še video iz 3. dneva:




Pošiljanje sporočil (klikni)

 
 

3. dan

No, pa sem spet tu. V resnici ne vem, kje naj zacnem, naj kaj zamolcim::
Zvecer je bila brazilska nadaljevanka kontrole opreme. Kot zakleto,dom sva si postavila zraven domacinov, ki so noreli in noreli, pó moje zadeti od koke. Veckrat sem sla do njihovih mrez in jih rotila z nasim psss. Haha, se bolj se je bilo treba smejat. No, dokazala sem sama sebi, da nisem dovolj mocna, da bi odmislila to tezavo. Malo sem se ponoci sprehajala naokrog, rezultat so bile moje popikane noge. In kako naj bi zaspala se pó tej boleci terapiji (vprasaja ne najdem na tem prenosniku).
In pomislite, ob stirih me niso predramili dzungelski zvoki, marvec kruljenje domorodcev. To so posebna skupina ciisto crnih tekacev, ki so tu zato, da dobijo od organizatorke vsak pó 500 realov. In kaksne tezave povzrocajo nam, ki se nismo prisli v dzunglo igrat.
Zjutraj sem jokala kot dez in si zelela domov, takoo sem bila nenaspana.
Nepricakovano se je dan zacel s plavanjem. In to pred soncnim vzhodom. Bilo je kicasto roznato nebo, ki se je zrcalilo v neverjetno topli vodi. Ko smo prilezli iz reke, smo se zagnali pó cesti. Skupinica vec kot desetih tekacev, z mano na celu, si je privoscila dvajset minutni podaljsek. Tekla sem z Robertom, Brazilcem. Pa mu recém, ej, tu ni nobenih oznacb. Pa odvrne: NO markers, GO principal. No, ko je ceste zmanjkalo, smo se dolgih nosov obrnili, koncno nasli izhod v dzunglo ter zaceli dohitevat zadnje tekace. Nerodna rec, tole prehitevanje na ozkih stezicah.
Vedeli smo, da je danes etapa neskoncno tezka, saj se je bilo v hribe treba plazit pó kolenih, da pa se bo pokazala slaba plat domacinov, si ni mislil nihce.
In the deepest dzungle kar naenkrat ni bilo vec oznacb. Potke pa take, da bi lahko zavil levo, desno. Kot klop se me je v tistem delu drzal prijazen mladenic, ki se ne druzi z onimi crnimi Brazilci. In je tekal naprej in vpil, ce je pot prava.
Vam povem, kje sva nasla veliko kepo rumenih oznacb* V jami ob poti. In to se je dogajalo se naprej. No, sedaj je vsem jasno, kdo je to pocel. Moja ljuba Brazilka, ki mi zeli, da bi prisla v cilj cim kasneje. A ne zaveda se, da s takimi neodgovornimi dejanji ogroza tudi druge. Takrat sem dojela, da se moram pazit, bilo je opozorilo.
Moram priznat, da mi je to pokvarilo lep kos poti, a pó tretji kontrolni tocki sem se streznila in se prepustila dzungli. Bila sem samasama na neskoncno naporni poti do cilja. Spet je disalo, pa to je res neverjetno, kaksne parfume proizvaja narava. Vês cãs smo se gibali pó obmocju jaguarjev. Tocno sem vedela, kdaj so bili v blizini. Izdaja jih vonj, ki spominja na nase gamse. Skoraj vês cãs sem imela zaradi tega na rokah kurjo polt. Nog, ki jih prekrivajo mokre kompresijske hlace, pa tako ali tako, odkar sem v dzungli, ne cutim.
Uff, uspelo mi je odmislit bolecino obvezanega prsta, na katerem se mi je vceraj nabral gnoj. Postala sem tudi mojstrica v lovljenju ravnotezja. Spotikam se se vedno, a se pred padcem pravocasno ujamem. Smola je bila ta, da smo imeli zaradi plavanja vês dan mokre cevlje. In tekli smo lê pó suhem terenu ...
Kaj bo ostalo za vedno zapisano v mojem spominu *
Najnajvecja druzina bambusov, kar si jih lahko zamislis. Svetloba se je igrala méd njihovimi rumenimi debli. Nato pa prehod cez potok, pó orjaskih deblih. Samo malo bi bilo treba do pristanka v vodi.
Tu, v pravi dzungli, so namontirane sirene. Lê katera zival izvaja take zvoke, ki jih slisimo pri nas prvo soboto opoldne* Pravzaprav tale hip slisim veliko tonsko usklajenih siren.
Danes sem bila na progi lacna. In kaj sem pojedla* Za zajtrk mlecni riz z vanilijo, nato pa na vsaki kontrolni tocki gel ter solno tableto. Vmes sem si privoscila tekoco hrano -Peronin, njami, s cokoladnim okusom. To je neverjetno, kaksne kolicine tekocine clovek spravi v svoje telo. Na vseh kontrolnih tocha sem nalila vodo do vrha vrece in primesala izotonik, a bila dvakrat kar posteno zejna.
Sedaj grem pa pocivat, gledat mogocna drevesa ter poslusat zivali. Komarjev ni, so pa mravlje obupne. Lezejo vsepovsod in posteno grizejo.
Se to vam povem. Tu sem pó vasi zaslugi taglavna, saj me zasipavate s posto. Veliko mi pomeni, da ste tudi vi delcek te pustolovscine.
Se beremo jutri, do takrat pa pozdrav iz skrivnostne dzungle ...
Ruth

Rezultatsko je Ruth po treh dneh na skupno odličnem 14. mestu, med ženskami pa s kar precejšnjo prednostjo na 1. Samo tako naprej!

Somewhere in the jungle

Zaenkrat ni nič novic niti od včeraj, niti od danes. Menda se trenutno nahajajo globoko v džungli, kjer je verjetno stik s civilizacijo malenkost otežen. Mi pa držimo pesti kjub vsemu!!

Težji drugi dan

2. dan

Bila sem res v pricakovanju plavalnega dne. A zal, ni bilo tako fajn kot v nasem Blejskem jezeru. Seveda, nikoli nisem plavala takoo obtezena. 
No, naj najprej napisem nekaj o noceh, ki jih prebijemo v udobnih mrezah. Tekmovalci veliko pijemo in temu primerno ponoci zbujamo éden drugega. A to ni tako hudo, lahko se zgodi, da postavis svoj dom zraven kaksnih smrcacev in to je tisto, kar resno krati spanec. Sicer imam prvo pomoc – cepke za usesa, a me motijo, zato si preprosto z dlanmi zatiskam usesa. Vceraj sem zelela biti cim bolj na robu tabora, da bi dobro slisala oddaljeno nocno dogajanje, a poglej ga zlomka, ponoci so v gozdu tulili psi.
Zbudila sem se, ko je nekdo omikano zavpil – My friend, time is 5.15.
Pocutila sem se zelo slabo. Ko sem sla na stranisce, sem se ustrasila, da se me je lotila driska. In s takimi obcutki sem se skupaj s tekaskimi kolegi pognala v vodo.
Etapa je bila kratka, v glavnem ravninska, a zame zeloo tezavna. Moker nahrbtnik, kot da je imel sto kil. Dobro mi je nacel hrbet. Sprva sem tekla v skupini, saj smo se malce izgubljali. Kriva so bila drevesa, ki so ocitno po markiranju padla cez oznacene poti. Nato sem imela varnostnika, pred mano, kasneje za mano, je tekel Brazilec, kaksni dve glavi vecji od mene.
Pó drugi kontrolni tocki sem ostala sama. Povem vam, ustavilo se mi je srce, ko sem enkrat pred sabo zagledala kacico. Nato sem mocno upocasnila korak. Ko teces sam, moras biti izjemno pazljiv. Vceraj zvecer smo na brifingu izvedeli, da se bomo gibali pó kacastem obmocju. Sem tekacica na dolge proge in zato zacela uzivat sele pó zadnji kontrolni tocki. Do cilja me je gnalo, ne dvomim, tudi dejstvo, da me tam caka moj Raje. 
Od danasnjega dne mi bo najbolj ostal v spominu del, ki ga lahko imenujem palmasti gaj. Ooo, to bi bilo nekaj za nase ljubitelje te tropske rastline. Méd potjo sem si drznila odtrgat cvet rdece pasijonke ter ga prinesla Rajetu.
V cilju sem skupaj z najhitrejso domaco tekacico dozivela kontrolo opreme. Saj sem vedela, a ko sem videla, da ji manjka spalna mreza, vsa hrana in prva pomoc, sem se posteno zamislila. Dejala je, da je vse izgubila, a se cez pol ure pojavila z vsem potrebnim. O tem, kako smo se tekmovalci pocutili, ko se je kar naenkrat pojavila pred nami, ne bi izgubljala besed. Zalostno. 
Jaz nisem niti slucajno prisla v dzunglo z zeljo pó zmagi. Rada bi pa zauzila vsak trenutek, zato se danes zaradi pocasnega koraka v tej peklenski vrocini nisem prav nic jokala. MI pa pritece kaksna solzica ob vasih sporocilih.
Sedaj lezejo iz tiskalnika, tukaj ob meni, sredi dzungle.
Pozdravcek vsem v nasi prelepi domovini!!!!

p.s.
Spet se mi je odprl cevelj, tokrat drugi innn nekdo je od nekod pripeljal sekundno lepilo

Ruth

Drugi dan

 
Danes so štartali drugo etapo, dolgo 22 kilometrov. Na zgornji sliki tekmovalci čakajo na štartni znak (čakali so, da napnejo vrvi za prečkanje reke - spodnja slika). Prvo etapo je Ruth zaključila na odličnem 7. mestu med skupno 59 tekmovalci! Verjetno prva ženska?? Prvič  se je zgodilo, da po prvem dnevu ni še nihče odstopil. Kar tako naprej!

Če želite Ruth sporočiti kakšno spodbudno besedo pišite TULE -klikni!

Prvi dan

No, pa so za mano prve tekaske izkusnje v tapravi dzungli. Noc se je zakljucila komicno, saj so brazilski tekmovalci uprizorili nenavadno budnico. Pred peto uro so zaceli z vriskanjem, zehanjem, ej ne mores verjeti – poltretjo uro pred startom. 
Ob pol osmih smo se zakadili v hrib. Potrudila sem se zaceti v prvi polovici. Do prve kontrolne tocke smo si dihali za vrat. Prva dva dneva moramo na kontrolnih tockah pocivati 15 minut. V resnici cisto pase, v tem casu napolnim vreco z vodo, nasujem izotonicni prasek, grem na stranisce, si zmocim lase, pripravim v sprednji del nahrbtnika gel in nato kontrolor ze odsteva sekunde. Po prvi kontrolni tocki je bilo treba na kratko zaplavat, pripravljena je bila vrv, da te ni potegnilo v globino in nato je sledilo mocvirje. Takoj za zacetek sem se pogreznila v sluzasto blato, do popka! Komaj sem zlezla vem, in si predstavljate, kaksna sem nadaljevala. 
Na drugi kontrolni tocki se mi je nasmehnil zaposleni Raje. Ker je zapisoval case in spuscal tekmovalce po pocitku, je bilo casa le za en poljub. Od tretje tocke do konca danasnje dne sem tekla samasama. Ni me bilo strah. Imela sem pa navijacev, ohoho. Opice, papige, ptice ...
Na tretji kontrolni tocki se je odprl raj, vasica kot iz sanj, pometena, brez smeti, z nasmejanimi domacini. Kilometri v dzungli letijo pocasi, verjemite mi. Ne vem, kolikokrat sem pristala na vseh stirih. Padci so pustili konkretne sledi na mojem kolenu. 
Od pete kontrolne tocke do cilja je bil tekaski pekel – taki vzponi, kot je bil tisti na Teku stirih obcin, opremljen s striki. No, tu jih ni bilo, pa tudi divjih vzponov in spustov ne.
A ce povem po pravici, v tako disecem okolju, kot je dzungla, nic ni pretezko. Niti 11 kg tezka prtljaga s cunjami in hrano ter obvezno opremo.
Tla so pogosto posuta s cvetjem – rumenim, modrim, rdecim. Moram nastudirat doma, katere rastline sem srecala. Na poti je cvetelo na stotine rdecih pasijonk.
No, po prihodu v cilj, sem v blatni reki oprala cunje, telo pa s krpico in litrom pitne vode.
Sedaj sem ze najedena in zmasirana ter grem lahko pocivat.
Pozdrav iz dehtecega tabora sredi dzungle. Iiiin, povezani smo s svetom, dobila sem kopico vasih sporocil. Hvaaala vsem!!

Ruth

SLIKE