Petek se je izkazal kot idealen dan za pohod na najvišjo točko Karavank. Vsa bela prostranstva so bila "moja". Konec tedna bo podoba vse drugačna, saj so razmere za smuko res idealne.Tu so fotke, ki so v večnost zapisale šesturno hribolazenje.
Začetek poti je bil idiličen ...
Dan je bil zaradi toplotne inverzije vroč!Sploh pa, ker sem se odločila smuči nosit do vrha - na hrbtu :)
Najprej sem zavila do Prešernove koče.
Uživala v razgledu ...
in ob podobah, ki jih zna narediti le Narava!
Potem pa še kratek skok do vrha.
Tam me je pričakal vetrič pri temperaturi minus dve.
Še en zasuk za 360 stopinj ...
Smuči na noge in juhej po zahodnem, strmem pobočju!
Na dnu osrednjega kanala sem naredila napako. Odsmučala sem v grapo desno od Prižnice, saj so tja vodile sledi.
In čez čas, v najbolj strmem delu ugotovila, da je veselja konec. Predhodnik se je na neprehodnem mestu obrnil. Pa je bilo spet na vrsti naporno gaženje po težkem, južnem snegu.
Sem se tolažila, da sem tako na gori ujela barve zahajajočega sonca ...
Po cesti od Valvazorjevega doma, ki se je v teh dneh spremenila v sankaško dirkalnico, sem se v Završnico pripeljala v temi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar