Na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp sem nameravala v sredo, ko sem šla v Kamnik na zdravniški pregled. A kot nalašč, Grintovec se je takrat skrival v oblakih.
Ko sem v petek dopoldne delala na vrtu v Kranju, sem ga gledala in se na hitro odločila.
Ob pol enih sem bila pri Stanovniku.
Uf, kako sva jo šibala :)
Nastopil je trenutek za skok v zimske čevlje.
Prav zavidam Diku. Ni sem mu treba preoblačit, preobuvat, on je lahko neprestano skoncentriran na čare - beri vonje - narave.
Kako se čez tole Streho vleče!
Pihalo je, pa še kako - a tega pajkca to očitno ni motilo.
Dik je bil na vrhu pred mano ...
Res sem se morala pazit, da me ni odpihnilo.
Sva jo kar hitro ubrala v dolino.
Medtem, ko je na nebu žarelo ...
Ooo, z Dikom bi kar obsedela in uživala, a čakal naju je zahtevni nočni spust do avta.
... in zdaj naj bom skoncentrirana in osredotočena na svoje delo? Pri vsej tej lepoti, krasoti, poeziji?
OdgovoriIzbrišiPrijetne dneve vsem, Vanja
Hejhoj,
OdgovoriIzbrišibloge se bere zvečer in zgodaj zjutraj, pred službo :)
Ne bi bila rada kriva za kaj ...
Pozdravček!