Praznična budnica ni dosegla naše hiše, tako sem sončni vzhod prespala.
Nad Prižnico pa naju je zagrnila megla. Tista tatemna. Psa skoraj nisem več videla.
A nisva obupala in se prebijala navzgor - "na pamet". In potem je prišla svetloba ...
V vetru in mrazu sem se vsa otrpla pripravila na smuko, Dik je dobil malico - mesne koščke s korenčkom, po naključju z okusom divjačine :)
Potem pa spust po tapravi strmini ...
In prvič v življenju sem se na smučeh izgubila - v času in prostoru, zdelo se mi je, da me odnaša plaz, noro, z rokami se skušala plavat po snegu, bilo me je groza ... dokler ni prišel odrešilni pristanek ...
Ne vem, kaj se je dogajalo, a v resnici ni bilo nič - le spust v popolni megli!?
Fotka je nastala, ko sem prišla k sebi in se je nebo malce odprlo.
Nadaljevanje je bilo odlično! Sneg za vriskat, tudi videlo se je :)
Prismučala sem presenetljivo nizko ...
rožicam v naročje ...
Žuljev tako, kot natanko pred dvema letoma, nisem pridelala, mi je pa srce na Stolu delalo s povišano prestavo.
Sem si zaslužila slastno večerjo - ljubi Raje, hvala!
Nebeško lepo in vznemirljivo.
OdgovoriIzbrišiNoro! Super! ...na čim več takšnih tur!
OdgovoriIzbrišiUživaj v smučanju in teku!
(A veš, da je tudi meni koooončno uspelo pogruntati poenostavljeno nalaganje fotografij!)
Zadnji teden sem precej opazovala Stolovo kapo in razmišljala, da najbrž ni fajn bit tam gor v takem ... in iskreno ti želim, da se taka izkušnja ne ponovi več. Meni pade srce v hlače že če samo začutim, da sem stopila na kložo, ki grozi, da bo zdrsela. Vesela sem, da se je srečno končalo ☺
OdgovoriIzbrišisebi privoscite le najboljse kar se prehrane tice, psa pa futrate s pedigrejem??!
OdgovoriIzbriši