sreda, 21. december 2011

Prrrršiččččč, juhuuuhu!!!

Prav nikoli ne veš, kaj bo prinesla tura. Tokratna naju z Dikom ni popeljala do želenega cilja. Nenadejano sem med gaženjem po prhkem snegu poleg smuči kar lep čas nosila tudi mojega kosmatega spremljevalca. Nato je sledilo darilo - užitek nezemeljsko tihega zavijanja po pereesno lahkem pršiču!

 Vse se je začelo malo čez dve, v avtu, ko sem med vožnjo telesu dajala energijo s solato :)

Nadaljevalo v Krmi, ko sem presenečeno uzrla poljski avto. Niti sanjalo se mi ni, kako bom z gaženjem pomagala štirim študentom. Oni so takrat še lepo spali v pastirski koči ...

Tokrat nobenih strahcev z rumenimi očmi, le smejkoti.

Kar dolgo sem lahko šibala v teniskah. Ob preobuvanju je Dik dobil malico.

Noč ima svoje čare ...



OOo, potem se je začelo. Gaz je izginila, zasul jo je novo zapadli sneg. 
Ko premaguješ prve zamete v sezoni, je neskončno težko, a se hitro navadiš ...


Dik je imel na mehko mehkem snegu težave, pa sem ga dala v ruzak.




Iskala sem spihane prehode. Verjetno so se vsi, ki so mi sledili, spraševali, kdo neki si je izbral tako čudno pot.

Rožnata svetloba je zame najlepši trenutek dneva. Ker je res le trenutek ... 
Belina potem traja in traja.
















Dobro, da imam kratke noge. Sicer bi se pogrezala še globlje :)

Pa če bom x-stokrat doživela te prizore, me bodo očarali ...


Kakooo se je Dik v ruzaku razživel, ko je ugledal kolono Poljakov. Hovhov in spet hovhov.

Fantje so šli prvič na Kredarico! Sem jim z roko pokazala smer.

In razmišljala. Kaj naj sedaj? Če bi znal Dik povedat, kako se ima, ko ga greje moj hrbet. Nič ne cvili, se ne pritožuje. Kaj pa vem. Greva rajši kar domov.

In pustila taveliko smučišče za drugič.


Ejj, pršič, sedaj se spet zavedam, da so to sanje vseh prihodnjih zimskih tur.



Dik me je čisto presenetil. Navzdol se je spuščal kot ta velik. Sploh ga ni bilo treba čakat.








Ko je bil v gozdu spet na povodcu, je vlekel kot zmešan. Lahko njemu, ko pa je v višavah zabušaval v ruzaku.
Hvala zimi za nepozabnih sedem ur in pol!


Malo pred poldnevom je Dik že smrčal v topli kuhinji, jaz pa kuhala kosilo.


4 komentarji:

  1. Z Dikom se imata prav lepo.

    OdgovoriIzbriši
  2. uau! :) našla ta blog in totalno navdušena :)...sicer nisem ekstrem kot ti, imavi pa skupno ljubezen do parsonov ;))

    OdgovoriIzbriši