Zimska pravljica

Več dni se nisem premaknila iz hiše. Zadovoljno sem brkljala in uživala v počitniških dneh. V soboto sem imela vročino in bila kar pošteno prehlajena, a se verjetno tudi zaradi dobre vremenske napovedi čez noč pozdravila. 

Včeraj sva Z Dikom kakšno minuto čez pet začela s tekom. Med pokljuškimi smrekami kar brez povodca, nisem ga našla v avtu. Mojega spremljevalca sem stalno klicala in rotila, naj gre bolj počasi. Po kakšne pol ure vzpona sem se ozrla nazaj in ... zasvetil se je par velikih oranžnih oči. Ooo, presneto. Dik je bil tako zagnan z dirjanjem v hrib, da živali sploh ni zavohal. Jaz sem neprestano pogledovala nazaj in vpila bejšš ... a svetleče oči so bile iz trenutka v trenutek bližje. Potem sem se ustavila, prijela psa, poklicala Rajeta in ga vprašala, če nama volk lahko kaj naredi. No ja, saj sedaj mislim, da ni bil krvoločnež iz pravljic, a groza me je pa popadla. Potem sva z Dikom tekla nazaj do avta, pogledat če se le kje ne skriva povodec. Ko sem mojega spremljevalca vsega žalostnega pustila tam, sem se spomnila, da ga lahko privežem na šal, ki mi visi okrog vratu. No, ko je bil moj spremljevalec enkrat " na varnem", na štriku in mi kot pasji lovec ni mogel pobegnit, mi za oranžne oči ni bilo več mar.

In se sploh nisem zdrzila, ko sem kasneje v daljavi zagledala rdečo svetlobo ...
 

V resnici se to vidi takole :)

 Potem sem se lahko le še uživala v mehki deviški belini

 gazila po sledeh

 in DIHALA 

 ter se prepustila energiji prebujajočega se dne ...