Na najvišji vrh Karavank sem se podala za praznik prvič pred tremi leti in po neumnosti staknila žulje, ki se niso hoteli pozdraviti skoraj dva meseca.
Takole je bilo leta 2009,
2010 in
lani.
Danes sem bila tam gori s presrečnim Dikom.
Takole je bilo leta 2009,
2010 in
lani.
Danes sem bila tam gori s presrečnim Dikom.
Bilo je vroče, pasje vroče popoldne ...
Jaz sem uživala ob rožicah in razgledu, Dik se je veselil sence.
V dolini se ti sploh ne sanja, kakšno smučišče se skriva tu gori!!!
Z Dikom sva bila tik-tak pri koči.
Tam sem pozabila palice in to ugotovila šele, ko sem dvakrat pošteno zgrmela po ledu :)
Pa sva se spet vrnila k dobrovoljni družbi.
Sledilo je osvajanje vrha.
Imela sva nenehen nadzor iz neba ...
tudi med smučanjem.
Julijci so se kopali v soncu, nad Karavankami pa oblaki.
Prvič v življenju sem smučala v krilu, no, na praznični dan se spodobi :)
Vauuu, kaaaakkkkšššnnaa uživancija!
Planinci so se načakali, a končno sva se le pojavila v žlebu.
Morda mi pošljejo kakšno fotko :)
Ni šlo do Prižnice, a za prvi maj ni slabo :)
Iz snega direktno med cvetje in zelenje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar