Vzgib modrine

Nedeljsko popoldne. A lahko bi bil katerikoli zimski dan, ko mi je doma prijetno toplo in uživam ob klepetu in pogledu skozi okno.   

Vreme depresivno, tako, da se komaj spravim v tekaško obutev.
In kam naj se odpravim? Avto sam očitno ne zna drugam kot spet v Drago. Uff, tam pa polno parkiranih avtomobilov, kar pomeni, da je pot na Roblek močno oblegana. Zato z nasmehom na ustih spremenim želeni cilj in se podam po samotni poti čez sotesko Luknja.

Nekako nisem razpoložena, telo me ne uboga, a voda me spravi v obrate ...

Že dolgo me ni bilo na tej poti na planino Preval.

Odpravim se naprej po Pastirski poti na Planinco. 
A ne vem zakaj se ozrem nazaj. Ooo, modrina ...

To moooram videt iz višje točke.

Zagazim v Kalvarijo,

ki je strmostrma tudi pozimi.

 V gozdu zaslutim čarobne trenutke dneve

 in odnese me, lomastim, kotalim, prebijam se kar počez ...

Na poti proti Planinci me ujame noč.

Juhuhu, v dolino tečem kot po puhku.

Vse to zaradi kančka modrine na nebu :)