Nedeljsko popoldne. A lahko bi bil katerikoli zimski dan, ko mi je doma prijetno toplo in uživam ob klepetu in pogledu skozi okno.
Vreme depresivno, tako, da se komaj spravim v tekaško obutev.
In kam naj se odpravim? Avto sam očitno ne zna drugam kot spet v Drago. Uff, tam pa polno parkiranih avtomobilov, kar pomeni, da je pot na Roblek močno oblegana. Zato z nasmehom na ustih spremenim želeni cilj in se podam po samotni poti čez sotesko Luknja.
Nekako nisem razpoložena, telo me ne uboga, a voda me spravi v obrate ...
Že dolgo me ni bilo na tej poti na planino Preval.
Odpravim se naprej po Pastirski poti na Planinco.
A ne vem zakaj se ozrem nazaj. Ooo, modrina ...
To moooram videt iz višje točke.
Zagazim v Kalvarijo,
ki je strmostrma tudi pozimi.
V gozdu zaslutim čarobne trenutke dneve
in odnese me, lomastim, kotalim, prebijam se kar počez ...
Na poti proti Planinci me ujame noč.
Juhuhu, v dolino tečem kot po puhku.
Vse to zaradi kančka modrine na nebu :)
Vreme depresivno, tako, da se komaj spravim v tekaško obutev.
In kam naj se odpravim? Avto sam očitno ne zna drugam kot spet v Drago. Uff, tam pa polno parkiranih avtomobilov, kar pomeni, da je pot na Roblek močno oblegana. Zato z nasmehom na ustih spremenim želeni cilj in se podam po samotni poti čez sotesko Luknja.
Nekako nisem razpoložena, telo me ne uboga, a voda me spravi v obrate ...
Že dolgo me ni bilo na tej poti na planino Preval.
Odpravim se naprej po Pastirski poti na Planinco.
A ne vem zakaj se ozrem nazaj. Ooo, modrina ...
To moooram videt iz višje točke.
Zagazim v Kalvarijo,
ki je strmostrma tudi pozimi.
V gozdu zaslutim čarobne trenutke dneve
in odnese me, lomastim, kotalim, prebijam se kar počez ...
Na poti proti Planinci me ujame noč.
Juhuhu, v dolino tečem kot po puhku.
Vse to zaradi kančka modrine na nebu :)
1 komentar:
neverjetna!
Objavite komentar