Obeta se huuuda zima!!!!!!!

Miške hitijo po gredicah in koritih malicat mačehe, polhi ponoči rovarijo po lesenem opažu, ki ga imam v delovni sobi, veverica se je naselila na drevo ob hiši ...

Nagrada v Mariboru

Dragi moji, ne vem kako naj se zahvalim za včerajšnji večer. Prišli ste in napolnili Udarnik :)

To, da ste se smejali in jokali z mano ter iz srca zaploskali še pred koncem filma ... Razumete, kaj pomeni sledetiti svojim sanjam in preseči samega sebe.

Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej!!!

Imam tremo ...

Tega si pa ne bi mislila. Saj sem vedela že pred enim letom, da film BO - ko sva se z Ireno začeli v hecu pogovarjati o snemanju. In tudi, ko je šlo ob prvih kadrih pred desetimi meseci zares. A sedaj, nekaj ur pred premiero, imam tremo. Filma nisem videla, drži pa, da sem vse skupaj doživela.
Kaj lahko pričakujemo danes zvečer?
Tule je napovednik.

29. novembra ob 18. uri v Udarnik prihaja slovenski športni dokumentarni film Ruth 246,8. 

A RUTH 246,8 je več kot le športni film. To je zgodba o preseganju sebe, cilju, ljubezni, zaupanju in prijateljstvu …

Ruth Podgornik Reš je prva Slovenka, ki je pretekla Špartatlon, enega najtežjih in najbolj cenjenih maratonov na svetu. Udeleženci naredijo prve tekaške korake pod atensko Akropolo, in se spoznavanju svojih meja prepustijo po poti atenskega vojaka Filipidesa. Njegov je izrek: »Zmagali smo!«, nesmrtne besede, ki jih je po dveh dneh teka od Aten do Šparte izrekel svojim sovojakom v bitki s Perzijci… nato izdihnil.

Ekipa RTV Slovenija, Televizije Maribor,  je Ruth spremljala od njenega rojstnega dne, ko se je sredi zime prijavila na tek in se polna energije podala na trening v zasneženo pokrajino. S kamero ji sledimo na Vršič, na turno smuko s Stola, pri kolesarjenju na Jezerskem in spustu po ledeniku Ledina. Beležimo jutranje sadno zelenjavne napitke, obisk pri terapevtih in razmišljanja o pripravah…

Na grških tleh je izpred objektiva ne spustimo od pristanka s trajektom v Patrasu do poljuba kralja Leonidasa v Šparti. Tekla je 32 ur in 17 minut…

Avtorica: Irena Bedrač

Snemalec: Danilo Plazovnik

Asistent, snemalec: Borut Krois

Montaža: Igor Purnat

Produkcija: RTV Slovenija, Regionalni RTV center Maribor, TV Maribor

Dolžina filma: 73,15 min (HD tehnika)

Vstopnina: 2 €

 

13 ur uživancije

Raje mi je zadnjič kupil krasne Icebuge, ki me bodo - če se bodo obnesli, spremljali na teku po džungli. Najprej sem jih želela preizkusit v hribih. Prva priložnost je bila včeraj. Dan sva z Dikom začela zgodaj. Četrt čez tri sva stala pod Komarčo, se ob sončnem vzhodu smejala na Prehodavcih ter se nato srečno povzpela na Kanjavec. Bila je posebna tura, brez posebnega hitenja, tudi s posedanjem, ko se mi je to zahotelo. Naredila sem skoraj 500 fotk in jih težko izločila 100.
Tule jih najdete še več :)

Prejle sem po naključju ugotovila, da vas je bilo danes na mojem blogu 964. Veseli me, da te lepote samotnih kotičkov naše dežele lahko delim - z vami ...

Nad Črnim jezerom je bilo v mrazišču kot v draguljarni. To morate enkrat sami doživet!

Gašenje nočne žeje v Dvojnem jezeru.

Ob Zasavski koči ob pravem času ... Kasneje sem izvedela, da je osem planincev sončni vzhod prespalo. Očitno so v zimski sobi res trdno spali, da niso slišali mojega navdušenja ...

Rjavo jezero

Še višje, soncu naproti ...

Svet, kjer izgubiš stik z realnostjo... (Nič čudnega, da se to primeri tudi telefonu!)

Na vrhu Kanjavca - sploh nisem čutila, da imam na glavi še vedno čelno lučko :)

Maham na Triglav

Saj bi kar ostala tam gori, a se je treba preobut v gojzarje in se zbrat za pot navzdol.

Naletiva na še enega srečnega planinca

in uživava ...

Evo sveži razlogi za uporabo povodca ...

"A je tole Kanjavec?" vpraša mladenič, ki ga srečava pod goro - sem mislila, da se šali.

Ura je poldne, čas za nedeljsko kosilo. Kruh, kisla smetana, ajvar, česen, kalčki, tune. Oooo, to se po devetih urah miganja prileže!

In veselo naprej, oziroma nazaj ...

Zeleno zeleno jezero od zgoraj

Nisem si mogla kaj, Rjavega sem morala doživet še enkrat - v soncu.

Tule pa se že lesketa Zeleno jezero ...

Ob robu je dobro poledenelo, jaz sem veselo drsala, Dik ni kazal navdušenja.

Ene pol ure sva na toplem soncu zabušavala ...

Nato je Dik noro vlekel, jaz pa sem, spet obuta v lahke čeveljce, drobila za njim.

Največje triglavsko jezero me je očaralo.

Kakšni vzorci!!!

Še zadnje srečanje na tej samotni poti ...

Kratek postanek ob Dvojnem jezeru

Počasi skozi leseketajoče se bogastvo narave.

Ko obstaneš in si rečeš - "Če to ni darilo, da sem ravno ta trenutek na vrhu Komarče!?"

V toplem domu pa ljubeč objem in slastna večerja. Vauuu, kakšen dan!!!!!!!!!!