Brezjanska pot miru

Odkrila sem jo šele septembra. Ko imam le dobro urico časa za tek, se odpravim na to pot.
Zadnjič mi je Pia povedala, da ta predel pozna. Ko je bila še majhna, sta jo Jan in Miha pogosto vzela s seboj na raziskovanje - klatili so se ob potoku, bredli po vodi, nabirali glino ...
Pred tednom dni sva se s hčerko pogovarjali o drevesih.

Rdeča nit Brezjanske poti miru so tuf ...

mir,

mostički

in rožice.

Jeseni cvetoči nepozebnik!?

Dobro poglejte vaš hamamelis - cveti v teh dneh?
"Čarobni orešček" nas mora razveseljevati v najbolj hladnem zimskem času - februarja, marca ali aprila.
Kaj se je zgodilo z grmom, ki sem ga slikala v Škofji Loki?
Najprej sem opazila cvetove, nato pa različno obarvane liste. Večina je postala škrlatna, tako kot se za nepozebnik spodobi. Na izrazito močnejših vejah, na katerih so se pojavili cvetovi, pa so listi porumeneli.

Očitno je nepozebnik Hamamelis x intermedia 'Arnold Promise' cepljen na virginski nepozebnik Hamamelis virginiana.

Ker se je podlaga "prebudila", je naša naloga je, da cvetoče olistane veje izrežemo. In počakamo na zimo, ko bo žlahtni nepozebnik zacvetel na golih vejah.

V hribih jesen podaja roko zimi

Teden je bil naporen in zato sem si danes privoščila počitnice :)
Boste uganili, kje sem se potikala? In to kar 11 ur!!!
Začela sem v Spodnji Krmi.

V Zgornji Krmi sem uživala v prelestnih barvah macesnov.
Za začetek odsev v koritu ...

Nato pa rumeno-modra pravljica!

Prva zaplata snega na poti proti Kredarici ...

Kakšen dan!

Neverjetno topel,

za poletna oblačila.

Še vetru se ni dalo pihati.

Ko sem na Kredarici meteorologu narisala načrt za njegovo domačo gredico, sem se odpravila proti Planiki.

Pot je bila že kar zimska - noga se je v zametu pogosto izgubila.

Planika - kako nenavadna, ko sameva ...

Razveselili so me gamsi :)

Moja naslednji cilj je bil Dolič.

Nameravala sem na Kanjavec. Tale tabla me je premamila, da sem jo mahnila kar tu navzgor - po severni strani.

Markacije so bile zaradi snega slabo vidne, a korajža velja.

Občudujem koprenaste oblake ...

Čudim se, kaj počne tale pajkec sredi zime.

Potem me je začelo vse bolj skrbeti.
Vsi, ki hodite pozimi v hribe, vam je ob teh fotkah jasno, zakaj.

Led, led

A sem kar lezla navzgor, saj je bilo v nadaljevanju strme poti veliko napihanega snega ...

Tik pod vrhom pa - živ led (dobro, da se na sliki ne vidi).
Nekako sem se prebila čez, a ko je zmanjkalo zajle, sem se pred ledenim zaključkom poti obrnila.
Preizkušnja, ki me bo - vsaj upam - spremljala celo zimo. Da ne bom slučajno kdaj preveč korajžna!

No, pa sem srečno, z odrgnjenim komolcem in strganimi hlačami, pristala na Doliču.

Po adrenalinski preizkušnji je bil povratek čez Planiko šala mala ...

Malica - slastna mandarina

No, pa sem ga ujela - obiskovalca Planike ...

Poglej, poglej, kako zanimiva senca!

Le kdo lomasti tule, sem se spraševala.

Za umirjen zaključek ture pa še nekaj večernih fotk ...