Novoletno privoščilo

Še zadnjič letos na hišno goro

Z Dikom sva vstala ob 3:15 in čez eno uro parkirala v Završnici.
Tura na najvišji vrh Karavank je bila ena sama uživancija - nobenega mraza, tako mi je ponoči pot tekel v potokih, na vrhu ob barvitem sončnem vzhodu pa brezvetrje in ... samota.
Snežne razmere so enkratne - le kaj bi si lahko želela več!?
Bilo je res tako energetsko sožitje z lesketajočo naravo, da sem pozabila celo na pijačo ter domov prinesla polno termovko. Ej, to se mi pa še ni zgodilo!
Naredila sem preko 300 slik, nekaj sem jih naložila v album.
Uživajte!!!

Spet na visokih petah ...

Želela sem videti Sedmera, a mi žal ni uspelo, saj sem se izgubila :)
Imela sem krasen razgled, tudi smer mi je bila jasna. A ker vreme sprva ni kazalo najbolje, me prebijanje po vrtačastem terenu ni mikalo. Pa sem se obrnila proti mojemu ljubemu veznemu grebenu med Savo in Sočo.
Tokrat sem imela s sabo zemljevid, a kljub temu nisem mogla razvozlat imena gore, na katero sem prilezla, da sem nato sledila bivši jugoslovansko-italijanski meji.
Če strnem - 11-urna tura z norimi razgledi, veeeeliko hoje na visokih petah, malce vzponov v stilu plezanja na Begunjščico in pršičasto smučarijo, je zame res zadetek v polno.
Toooplo priporočam!!!
Tu je dokazno gradivo :)

Po dooolgem času!

Koončno spet na sončni vzhod ...

Bilo je prelepo, a pošteno mrzlo in vetrovno. Baterije v aparatu so se kar naenkrat odločile, da bodo trenutki, ki so sledili, ostali le v mojem spominu.
In res - ne bom pozabila bleščečih macesnov in pršiča, po katerem sem vijugala na prostranih pobočjih :)

Bel božič

Saj na praznični dan ni bilo treba daleč - tekla sem dve uri v hrib, pa sem uživala na mehki beli mokici ...

Brez skrbi, tudi v tekaškem koraku gre le v prvi prestavi :)

Do Tinčkove koče koče je deževalo, višje gori pa snežilo!

Potem pa spet nazaj v zeleno.