Dan za Zlate vode

Kolikokrat sem slišala za Zlate vode! Pa še nikoli nisem bila tam ...
Fanta sta v davnih časih - ko sta trenirala tek na smučeh, na Zlatih vodah vsako jesen s klubskimi kolegi urezala prve smučine. Jasno, v letih, ko na Rudnem polju še ni bilo dovolj snega.
Danes tam snežni topovi puhajo ledene kristalčke ...

Na pot sem se odpravila zgodaj - četrt čez pet. Ta fotka je nastala 10 minut do sedmih.

6:54 - iz rdeče črte na obzorju so se rojevale barve ...

7:18 - v pričakovanju!

7:23 - tu je sonce in čas, da se rodi nov dan!

7:27 - rožnata svetloba za jutranji avtoportret

7:44 - na vrhu Viševnika naju pričaka in pozdravi drobna ptica

7:46 - pozabila sem povodec za Dika, a pes je k sreči previden hribolazec

Komu je namenjeno tole sporočilo - 2050 metrov nad morjem?

7:48 - naš očak v toplih jutranjih barvah ...

7:50 - Bohinj se skriva pod meglenim morjem

8:00 - kljub temu, da je na Viševniku toplo in skoraj brez vetra, je napočil čas za sestop

9:08 - prvič proti Zlatim vodam ...

9:09 - kje se je zgubila pot? Z Dikom sva jo mahnila kar po teh stopinjah.

9:13 - taveliki kristali - to sem se odžejala!!!

9:16 - sončna plaža pod Viševnikom vabi

9:20 - pa sem jih uzrla ...

ZLATE VODE

9:23 - gora se občuduje v zamazanem ogledalu!

9:25 - malce nepazljivosti in zmanjkalo mi je idej, kje naj bi vodila pot - sledi blodenje v brezčasju

9:39 - ufff, je vroče!

K sreči je načinov za odpravljanje žeje več!

Uživancija, uživancija ...

9:50 - novi pogledi, druge dimenzije

Diku se verjetno ta hip sanja o gamsih!
Še sedaj ne razumem, da je bil takooo ubogljiv in ni stekel za njimi.

Bil pa je takoooo poklapan, ko sem ga z obljubami končno spravila od mikavne vabe.

9:59 - sem ju nazumirala, kaj? Vojaka na vrhu Viševnika

10:00 - še pogled v dolino

IN romantična pot proti Mrežcam

10:30 - obrnila sem se nazaj proti Zlatim vodam

Tam sta me čakali še dve darili - ki sem ju prej očitno spregledala!


10:54 - sedaj pa le še dobre pol ure sestopa, malo čez poldne sem bila doma

Popoldne pa v Ljubljano - prvič v Fužinski grad.

Bernarda in Andrej - hvala za prijeten družabni dogodek.
Bernarda - iskrene čestitke za novo knjigo Sto trajnic na Slovenskem!

Dan za izobraževanje

Danes sem se zbudila objokana. Krive so bile sanje ...
V središču nekega mesta sem pred poslovno stavbo morala zasaditi gredico. Razporedila sem trajnice - take lepe, barvno skladne. Potem je prišel nekdo in naročil, da želijo kričeče sezonsko cvetje. No, tudi prav. Začela sem si beliti glavo, kje bom v tem času dobila mačehe.
Kar naenkrat pa sem se znašla v stavbi in skozi okno opazila, da je gredici vse manj trajnic. V galopu sem bila zunaj in videla, kako jih ženske nosijo v avto. Kako, zakaj???
Moj pogled je nemočno begal po ulici in ugledala sem policaja. "Hitro, hitro - kradejo rože", sem mu hitela razlagat. On pa: "Phh, rože ..." A le zato tak vik in krik!?
Nato sem padla na kolena in jokala, jokala.

Vem, kaj je bil povod za take sanje.
Pred dnevi me je klicala prijateljica. Zelo jo je prizadelo, ko so na grobu pokojnega moža ukradli najlepšo rožco - skimijo ...

Ta hip sem se spomnila žalostnega songa iz Kabareta, ko je igralka na koncu vsakega verza pomenljivo zapela: "PA KAAAAAAJ!?"
No, da se povrnem na konec mojih sanj. Saj so le rože, kajne!!! PA KAAAAAAJ!?
A solze vseeno tečejo in bolijo.

Solze. Ponovno so tekle, družno z mano - malo čez sedmo. Zaradi hladnega zraka ...

A je hitro minilo? Skupaj smo tekli eno urico!

Preostanek dneva je bil posvečen izobraževanju.
Zbrali smo se vrtnarji - člani Profesionalne vrtnarske družbe.

Zvečer so se mi oči zopet orosile.
Tokrat so krivi skenirani diasi z motivi iz rosne mladosti naših otrok.

S skeniranimi fotkami bo še veliko dela - nekateri diasi so močno popraskani ...

Mogoče bo pa v decembru veliko slabega vremena in bom sedela za računalnikom.
Kakorkoli, čez dobre štiri ure grem na Viševnik!