Vsak na svojem koncu ...

Naša družina je res potepuške narave.
Raje je na Aljaski, ata Jaka na Švedskem, mama Slavka na Hrvaškem, v Istri.
Pia se še najbolj drži blizu doma, saj je konec tedna preživela delovno, v Ljubljani.
Naši plezalci - Neža, Nina, Jan in Miha - so malo tu, malo tam.

Kaj pa mali Franček?

Kot vse kaže, bo res plezalec!

Študira Plezališča brez meja :)

Sicer je pa Faca, ki ima zaenkrat eno napako - ponoči se zbuja in hoče akcijo.

Sobotni energetski zajtrk

Ja, jutranji obroki so lahko različnih vrst.
Tokrat sem se za pripravo malce bolj potrudila, a povem vam, se je izplačalo.
Omislila sem si zajtrk, nabit z energijo!!!

S pripravo sem začela v avtu, ko je Luna zahajala za Julijci ...

in nadaljevala na Pokljuki :)

Mizo sem si želela pogrnit na Viševniku.

Srečala sem prijetno moško družbo :)

A kaj, meni se je bolj mudilo, zato sem si pot do kuhinje morala utirati sama.

Oooo, barve barve. Najlepše so prav na teh pobočjih!

Trajajo le trenutek, dva.

Sonce se je potopilo v oblake ...

A si predstavljate občutke, ko na naš najbolj obljudeni dvatisočak gaziš sam?

Po stiroporastem pršičku ...

Naredila sem ozko, žensko špuro, tako direktno proti vrhu :)

Tam sem se v popolnem brezvetrju preoblekla v suhe cunje

in šla na zajtrk!

Juhuhuuuuu, kakooo tekne!

Saj nisem nameravala, a sem si šla obrok kar še enkrat naložit :)

Potem pa res nazaj na Rudno polje ...

levo turni smučar, desno jaz

v civilizacijo.

Pred kosilom pa še malce rekreacije.
Peški sem jo ubrala čez Javorniško planino do Blejske koče in kar naokrog za nosom.

Ob petih sem v 270 km oddaljenem Ludbergu hrvaškim vrtnarjem delila svojo energijo ...