petek, 30. november 2012

Pred dvema letoma

Takrat smo imeli pravo zimo s težkim snegom.
Danes je naletaval puhek.







Ruth, jaz bi kalčke!

To je vzkliknila Matejina Sara, ko se je s prijateljico grela na kmečki peči.
Punca ima rada nakaljena semena že od nekdaj, zgornja slika pa je stara dve leti.
Prejle sem postregla z redkvico, pšenico, ajdo in zeleno sojo.
 

Stisnila sem enega sladkega zelenčka - iz žitne trave, mandarine, jabolka, banane, limone in ingverja.



Nakalimo zeleno sojo in rjavo lečo!

O pridelovanju redkvice sem pisala na Zelenih prstih.
Tudi s stročnicami gre igraje. Le na namakanje semena ne smemo pozabiti. Kako ugotovimo, da je seme dovolj namočeno? Na vodi opazimo mehurčke.
Nakaljevanje v kalilnih pladnjih ali kozarcih nato traja dva dni.


Tu je moj predlog, kako porabimo nakaljena semena.
Zadnjič sem na hitro popražila rdečo čebulo, nasula semena ...

in kozarček poletne paradižnikove omake s papriko in zelišči.

Dodala sem še česen (obožujem ga!)in eno polnjeno bučko (ki je čakala v hladilniku od prejšnje večerje).

Narejeno je v nekaj minutah in zeloo slatnohrustljavo!


Nakaljeno lečo lahko spretno skrijemo tudi v solato.


Če pa zelena soja in leča uideta, njuno zelenje konča v soku. Enako se zgodi s pšenico.
Nič ne gre v nič :)


četrtek, 29. november 2012

Pretakanje energije

Današnja, 8. tura, na 1500+, je bila čarobno zimska.



Za gaženje sem porabila veliko energije, a sem jo s tem krožnikom slastne hrane nadomestila.

"Lačni" so tudi moji zvesti hribovski spremljevalci. 
Telefon, Ipod in čelna svetilka se napajajo v črni škatli.
 

Leto dni od mariborske premiere Ruth 246,8

Kako hitro bežijo ti tekaški dnevi ...
Hvala še enkrat vsem, ki ste verjeli vame, tudi super snemalni ekipi!

 


sreda, 28. november 2012

3. do 7. nad 1500

Na delovno soboto sva z Dikom zjutraj na hitro skočila na Begunjščico.
 















Dan je bil idealen za vrtnarjenje.


Nedelja je bila praznična, prijateljica Tanja je imela žurko na Gorjancih in smo se povzpeli na Trdinov vrh. Zjutraj je bila zato spet na vrsti bližnja tura na Begunjščico.
 















V ponedeljek sem krampala na Gorjušah,

zato je bil Viševnik logično nadaljevanje.


Še nikoli nisem takoo hitro pritekla na vrh. 
Nič čudnega, saj nisem fotkala, pa veter je pošteno priganjal.


V torek sem delala v Žirovnici.

Z Dikom sva se med dežnimi kapljicami dvignila do Prižnice.



Ker sta bili zadnji turi zeeelo spolzki, sem se odločila, da jo danes mahneva na Dobrčo.

Bilo je nenavadno lebdeče zaradi nične vidljivosti. Zgoraj zaradi dežja, nižje je čelna lučka stežka prebadala gosto meglo.
Doma sem preverila nadmorsko višino in ugotovila, da Prižnici do 1500 manjka kakšnih 20 m, turi na Dobrčo pa 22 m.
Nič zato, vse bova z mojim močnim pasjim tekačem nadoknadila :) 
Če povem po pravici - brez tako močne motivacije bi od ponedeljka poslavljanje dneva preživljala na vroči kmečki peči, ne pa v višavah med dežnimi kapljicami. 
A zunaj je čarobno, odbito!