Najprej, dragi moji, hvala, da ste bili "z mano"!!! Miha, hvala, da si prebedel noč!
Prejle sva z Rajetom prišla iz Chamonixa, tako da sedaj nalagam le nekaj fotk.
Vam pa povem, tudi v sanjah si nisem predstavljala, da je tale ultramaraton taaaka preizkušnja.
Marjan, ki ga je lani pretekel, mi je vse skupaj opisal tako lepo. Predstavljala sem si, da bo "kot v rožicah".
A zame je bilo težko, zelooo težko.
Za to je v prvi vrsti poskrbela vročina, ki je neusmiljeno pritiskala do treh popoldne. Potem pa količina asfaltnih in makadamskih odsekov, ki jih je bilo res veliko.
Štartala sem nekje v ozadju, tako da sem imela na začetku ogromno "dela" s prehitevanjem. To sem počela najbolj intenzivno v strmini, saj sem bila za tak tek odlično pripravljena. Ooo, kako obupno sem se pa vlekla po ravnih delih poti. Normalno, kros sem trenirala čisto premalo.
Noč je bila poglavje zase. Mračiti se je začelo v vzpodbudnem vzdušju, saj smo lučke prižgali šele malce pred deveto. A na hribe se je kmalu spustila megla, gosta bela koprena. Vidljivost se je zmanjšala na meter. Za nameček pa je na zadnji gori La Tete aux Vents, ki je sicer visoka "le" 2130 m in po terenu še najbolj spominja na našo Vrtačo, začelo deževati. Pihal je veter, temperatura je bila blizu ničle, skale spolzke, videlo se ni ama nič, pravzaprav ravno toliko, da sem ob soju dveh čelnih svetilk slutila obliko kamnov. Sicer pa sama belina.
V tem, najbolj napornem in počasnem delu poti sem premišljevala, da je ta ultramaraton primeren le za moške in da bi ga ženskam morali prepovedat.
A v cilju pozabiš na vse. Tudi na obljube, da se tega v prihodnje ne greš več!
Še svetli utrinki: odlična organizacija, prelepa pokrajina, kar kičasta kulisa z ledeniki, miniaturne švicarske vasice s hišicami kot iz pravljice, pa borovnice in maline, ki se jim po moji navadi nisem mogla upreti ...
Predvsem pa prijazni ljudje. Ne vem, če se človeka navijanje v kakšnem drugem jeziku bolj dotakne kot v francoščini. Prav ob vsakem vzkliku "Bravo, Madam!" so se mi orosile oči.
Za veliko presenečenje je poskrbel Raje, ki me je ob desetih zvečer pričakal na 80. kilometru, v kraju Vallorcine. Kakšno moč ima topel objem in poljub!
Včeraj sva vstala pred šesto, Raje je ob soju čelne svetilke pripravil zajtrk.
Nad Chamonixom je v jutranjem svitu žarel Mont Blanc.
Ob sedmih sva bila na avtobusu, ki je tekmovalce in spremljevalce pripeljal v Italijo, v Courmayeur.
Kako me je zeblo, imela sem "taveliko" kurjo polt :)
Nekateri so na štart čakali kar v sede ...
Prvi vzpon proti Refuge Bertone
Živa kača do vrha 2584 m visoke gore Tete de la Tronche
Razgledi so veličastni ...
Refuge Bonatti
Eden od številnih švicarskih krajev
Okrepčevalnica - le kaj naj vzamem?
Navijači na vsakem vogalu :)
Presneta ravnina - kako me je ubijala!
Ob tem jezeru je mondeno turistično mestece Champex Lac.
Tu smo dobili večerjo - slastne makarone z mesno omalo.
Še nekaj Rajetovih fotk iz kraja Vallorcine.
Pravi, da je videl blede tekmovalce, pa opotekajoče, ki niso dobro vedeli zase, in tiste, ki jim želodec ni prenesel vsebine ...
Jaz pa nisem več slikala, saj sem v hribih videla le ...
Po 18 urah 29 minutah na cilju.
Kaj sem rekla zadnjič - saj je "le" 98 km!?
Prejle sva z Rajetom prišla iz Chamonixa, tako da sedaj nalagam le nekaj fotk.
Vam pa povem, tudi v sanjah si nisem predstavljala, da je tale ultramaraton taaaka preizkušnja.
Marjan, ki ga je lani pretekel, mi je vse skupaj opisal tako lepo. Predstavljala sem si, da bo "kot v rožicah".
A zame je bilo težko, zelooo težko.
Za to je v prvi vrsti poskrbela vročina, ki je neusmiljeno pritiskala do treh popoldne. Potem pa količina asfaltnih in makadamskih odsekov, ki jih je bilo res veliko.
Štartala sem nekje v ozadju, tako da sem imela na začetku ogromno "dela" s prehitevanjem. To sem počela najbolj intenzivno v strmini, saj sem bila za tak tek odlično pripravljena. Ooo, kako obupno sem se pa vlekla po ravnih delih poti. Normalno, kros sem trenirala čisto premalo.
Noč je bila poglavje zase. Mračiti se je začelo v vzpodbudnem vzdušju, saj smo lučke prižgali šele malce pred deveto. A na hribe se je kmalu spustila megla, gosta bela koprena. Vidljivost se je zmanjšala na meter. Za nameček pa je na zadnji gori La Tete aux Vents, ki je sicer visoka "le" 2130 m in po terenu še najbolj spominja na našo Vrtačo, začelo deževati. Pihal je veter, temperatura je bila blizu ničle, skale spolzke, videlo se ni ama nič, pravzaprav ravno toliko, da sem ob soju dveh čelnih svetilk slutila obliko kamnov. Sicer pa sama belina.
V tem, najbolj napornem in počasnem delu poti sem premišljevala, da je ta ultramaraton primeren le za moške in da bi ga ženskam morali prepovedat.
A v cilju pozabiš na vse. Tudi na obljube, da se tega v prihodnje ne greš več!
Še svetli utrinki: odlična organizacija, prelepa pokrajina, kar kičasta kulisa z ledeniki, miniaturne švicarske vasice s hišicami kot iz pravljice, pa borovnice in maline, ki se jim po moji navadi nisem mogla upreti ...
Predvsem pa prijazni ljudje. Ne vem, če se človeka navijanje v kakšnem drugem jeziku bolj dotakne kot v francoščini. Prav ob vsakem vzkliku "Bravo, Madam!" so se mi orosile oči.
Za veliko presenečenje je poskrbel Raje, ki me je ob desetih zvečer pričakal na 80. kilometru, v kraju Vallorcine. Kakšno moč ima topel objem in poljub!
Včeraj sva vstala pred šesto, Raje je ob soju čelne svetilke pripravil zajtrk.
Nad Chamonixom je v jutranjem svitu žarel Mont Blanc.
Ob sedmih sva bila na avtobusu, ki je tekmovalce in spremljevalce pripeljal v Italijo, v Courmayeur.
Kako me je zeblo, imela sem "taveliko" kurjo polt :)
Nekateri so na štart čakali kar v sede ...
Prvi vzpon proti Refuge Bertone
Živa kača do vrha 2584 m visoke gore Tete de la Tronche
Razgledi so veličastni ...
Refuge Bonatti
Eden od številnih švicarskih krajev
Okrepčevalnica - le kaj naj vzamem?
Navijači na vsakem vogalu :)
Presneta ravnina - kako me je ubijala!
Ob tem jezeru je mondeno turistično mestece Champex Lac.Tu smo dobili večerjo - slastne makarone z mesno omalo.
Še nekaj Rajetovih fotk iz kraja Vallorcine. Pravi, da je videl blede tekmovalce, pa opotekajoče, ki niso dobro vedeli zase, in tiste, ki jim želodec ni prenesel vsebine ...
Jaz pa nisem več slikala, saj sem v hribih videla le ...
Po 18 urah 29 minutah na cilju.Kaj sem rekla zadnjič - saj je "le" 98 km!?
