Od januarja do decembra 2009

Pa je tu zadnji dan leta, ki ima zame žal grenak priokus.
Bolj kot kadarkoli se zavedam, da je sreča, da SMO in se imamo radi!












Lepo silvestrujte - pa po pameti!

Pred desetimi leti ...

Praznični nered :)

Pika na koncu 11. knjige

Tako, pa sem natipkala zadnji stavek :)
Besedilo imam lepo urejeno, od prvega do zadnjega poglavja, slike vzorno oštevilčene in na pravem mestu.
Presneto, malce pa že moram imeti izkušenj, saj sem v pisanju knjig že "najstnica"!

Hvaležna sem vsem rožicam, ki so me ves mesec držale v posebnem stanju in mojemu Rajetu, ki je zdržal z mano.
Otroci tokrat niso bili ne vem kaj prikrajšani, a verjetno še niso pozabili, kako je bilo pred leti.
Vreme mi je bilo naklonjeno, zdi se mi, da še nikoli tako.
Srečna sem, da bom lahko tale moja računalniška ekrana in toplo dekico zamenjala za drug svet - in mirno zakorakala v novo leto.

No, čaka me še nekajdnevno naporno branje ter čiščenje besedila, a to se sedaj zdi kot "mala malca".
Juhuhuuuuuuuu!!!

Sedaj pa k novim izzivom ...

Ni še dolgo tega, kar sem zatrjevala, da tek okrog Mont Blanca ni primeren za ženske, a prejle sem se spet prijavila. Lahko se bom preizkusila na UTMB - 166 km dolgi progi z 9400 metri višinske razlike!
Pohitite, če želite na ultramaraton, saj Francozi sprejemajo prijave le tri tedne, to je do 13. januarja.

Zima 1986/87

Bilo je veeliko snega! Kurila sva na drva, grela naju je kmečka peč.
Ne morem verjet, jaz sem štrikala ...

Se pa dobro spomnim, da sem veliko tekla na smučeh - vse do 7. meseca nosečnosti.
Saj bi še dlje, a je zmanjkalo snega :)

Raje je tudi danes na Pokljuki, jaz pa "štrikam" za računalnikom.

Večerni jazz

Prejle me je Pia povabila v svojo sobo.
Kako dobro dene - ležim na njeni postelji in uživam.
Hči izbere temo na računalniku, zapre oči, globoko vdihne ter se prepusti glasbi ...

Jaz pa sem nekoč znala igrat le po notah.

Z Rajetom sva bila vrsto let skupaj v orkestru ...

A on je po harmoniki prijel v roke kitaro; kadarkoli je imel priložnost, se je vsedel za klavir.

Tudi Miha je iz klarineta presedlal na kitaro.

Od moje glasbene izobrazbe je ostalo le še to, da znam prebrat kakšno noto ...

Dolgolaska

Ooo, kje so časi, ko sem nosila kite!!!

Tudi Piin zaščitni znak so dolgi lasje.
Slikala sem jo zjutraj, preden se je odpravila k frizerju ...

In prejle, ko je prišla domov.
To sem si oddahnila - še vedno je dolgolaska :)

Sončni, delovni pozdravček iz Podvina!

Pesem Pstotnekove mami

Pia še vedno razglablja, a sem sploh pisateljica, ko pišem le strokovno literaturo.
Drugega res ne znam!
Bila pa je pesnica moja stara mama Elizabeta Reš (1900-1993).

V teh dneh sem spet vzela v roke knjigo Pesniki Mošenj in okolice in se zatopila v njeno ustvarjanje.
Tu je ena pesem ...

Moja slika

Nimam glave učene
in moje roke
od trdega dela
so žuljave vse.

In vendar -
dogaja se često tako,
kar se v glavi poraja,
z okorno roko zapiše pero.

Osvojiti srca
hudobija ne zna.
Laž, jeza, zavist,
bi ne b'le mu v korist!

Poleg ljubezni, skrbi,
ki srce jih goji,
še pesem in roža
v njem prostor dobi.

Podarjen praznični dan

Kakšen zrak je bil to jutro! Da bi ga človek kar jedel :)
In tudi dan je bil nekaj posebnega!

Miha je po zajtrku šel uživat na Krvavec, Raje delat na Pokljuko ...

midve s Pio sva bili tudi zaposleni, vsaka po svoje :)

Jaz sem med pisanjem celo uspela sčarati kruh.

Potem sva šli. Najprej malo meditacije - kot bonsaj ...

nato pa v čarobni gozd!

Na Brezjanski poti miru me je Pia z zanimivim pripovedovanjem popeljala v čase grške in egipčanske glasbe.

Pa sva praznovali - na čisto poseben način!!!