Pozdrav iz Šparte!

Saj nisem niti za trenutek podvomila v moč mojega telesa, v pomoč Rajeta in Joli, ki sta tu v Grčiji dihala z mano, vedela sem, da ste z mano tudi številni v domovini. Hvala!!!

Ko ste spremljali zapise, ki jih je po Rajetovih sms-ih v splet vzorno vnašal Miha, si verjetno niste mogli predstavljati, da sem Špartatlon pretekla v brezčasju. Tempo teka sem z uro kontrolirala le prvih 80 km, saj sem morala zelo pazit, da nisem začela prehitro. Moja spremljevalca sem prosila le, da mi povesta, kako je z limitom. O uvrstitvi nisem želela biti obveščena in se mi o tem sploh ni sanjalo. K sreči! Bila sem čisto neobremenjena, lebdeča, zlasti ponoči in pri teku v klanec. 
Enkrat sredi drugega dne sva prijetno klepetali z Japonko in dohiteli Angležinjo. Ta je rekla:  Ooo, sedaj bosta pa vidve na drugem in tretjem mestu. Takrat, šele takrat, sem se zavedla, da je to v resnici tekma. 

Dobro se zavedam, kakšna sreča me je spremljala, da sem tako kot Filipides po doooolgi poti prinesla sporočilo Leonidasu.   

In nagrada? Raje vedno preseneti in sčara rožice. Tudi tokrat. Fotka je nastala uro po prihodu v cilj.

Ta pa uro pred startom :)

Uff, kaj vse se je dogajalo na poti!!! En del je po zaslugi Irene, Boruta in Danila zapisan v gibljivih slikah.
Kmalu lahko pričakujete dokumentarni film.