sobota, 29. avgust 2009

Moj prvi ultramaraton

Najprej, dragi moji, hvala, da ste bili "z mano"!!! Miha, hvala, da si prebedel noč!
Prejle sva z Rajetom prišla iz Chamonixa, tako da sedaj nalagam le nekaj fotk.

Vam pa povem, tudi v sanjah si nisem predstavljala, da je tale ultramaraton taaaka preizkušnja.
Marjan, ki ga je lani pretekel, mi je vse skupaj opisal tako lepo. Predstavljala sem si, da bo "kot v rožicah".
A zame je bilo težko, zelooo težko.
Za to je v prvi vrsti poskrbela vročina, ki je neusmiljeno pritiskala do treh popoldne. Potem pa količina asfaltnih in makadamskih odsekov, ki jih je bilo res veliko.
Štartala sem nekje v ozadju, tako da sem imela na začetku ogromno "dela" s prehitevanjem. To sem počela najbolj intenzivno v strmini, saj sem bila za tak tek odlično pripravljena. Ooo, kako obupno sem se pa vlekla po ravnih delih poti. Normalno, kros sem trenirala čisto premalo.
Noč je bila poglavje zase. Mračiti se je začelo v vzpodbudnem vzdušju, saj smo lučke prižgali šele malce pred deveto. A na hribe se je kmalu spustila megla, gosta bela koprena. Vidljivost se je zmanjšala na meter. Za nameček pa je na zadnji gori La Tete aux Vents, ki je sicer visoka "le" 2130 m in po terenu še najbolj spominja na našo Vrtačo, začelo deževati. Pihal je veter, temperatura je bila blizu ničle, skale spolzke, videlo se ni ama nič, pravzaprav ravno toliko, da sem ob soju dveh čelnih svetilk slutila obliko kamnov. Sicer pa sama belina.
V tem, najbolj napornem in počasnem delu poti sem premišljevala, da je ta ultramaraton primeren le za moške in da bi ga ženskam morali prepovedat.
A v cilju pozabiš na vse. Tudi na obljube, da se tega v prihodnje ne greš več!

Še svetli utrinki: odlična organizacija, prelepa pokrajina, kar kičasta kulisa z ledeniki, miniaturne švicarske vasice s hišicami kot iz pravljice, pa borovnice in maline, ki se jim po moji navadi nisem mogla upreti ...
Predvsem pa prijazni ljudje. Ne vem, če se človeka navijanje v kakšnem drugem jeziku bolj dotakne kot v francoščini. Prav ob vsakem vzkliku "Bravo, Madam!" so se mi orosile oči.
Za veliko presenečenje je poskrbel Raje, ki me je ob desetih zvečer pričakal na 80. kilometru, v kraju Vallorcine. Kakšno moč ima topel objem in poljub!

Včeraj sva vstala pred šesto, Raje je ob soju čelne svetilke pripravil zajtrk.

Nad Chamonixom je v jutranjem svitu žarel Mont Blanc.

Ob sedmih sva bila na avtobusu, ki je tekmovalce in spremljevalce pripeljal v Italijo, v Courmayeur.

Kako me je zeblo, imela sem "taveliko" kurjo polt :)

Nekateri so na štart čakali kar v sede ...

Prvi vzpon proti Refuge Bertone

Živa kača do vrha 2584 m visoke gore Tete de la Tronche

Razgledi so veličastni ...

Refuge Bonatti

Eden od številnih švicarskih krajev

Okrepčevalnica - le kaj naj vzamem?

Navijači na vsakem vogalu :)

Presneta ravnina - kako me je ubijala!

Ob tem jezeru je mondeno turistično mestece Champex Lac.
Tu smo dobili večerjo - slastne makarone z mesno omalo.

Še nekaj Rajetovih fotk iz kraja Vallorcine.
Pravi, da je videl blede tekmovalce, pa opotekajoče, ki niso dobro vedeli zase, in tiste, ki jim želodec ni prenesel vsebine ...

Jaz pa nisem več slikala, saj sem v hribih videla le ...

Po 18 urah 29 minutah na cilju.
Kaj sem rekla zadnjič - saj je "le" 98 km!?

petek, 28. avgust 2009

ULTRA-TRAIL DU MONT BLANC

Ruth se je ob 10:00 podala stotim napornim kilometrom na proti, ki jih bo premagala peš, ja in to po hribih okoli Mont Blanca. Za vse tiste, ki močno držite pesti in vas zanima kako naša Ruth napreduje, bom na njenem blogu sproti objavljal rezultate iz kontrolnih točk. Po telefonu sem prejel tudi dve sliki iz štarta. Upajmo da bo prav tako nasmejana tudi na cilju po 100ih kilometrih in opravljeno 5600m višinsko razliko :)

  • Courmayeur..... 10:00........ 0 km
  • Bertone...........11:48........ 12km..........556 mesto /1800
Do Bertona je opravila 850m(višinska razlika) zahtevnega vzpona.

  • Refuge Bonatti...13:32.......22km..........439 mesto
Med ženskami je trenutno na odličnem 16 mestu.
  • Arnuva..............14:18......26km...........394 mesto
Iz rezultatov je razvidno, da je na progi še vedno gneča, saj na kontrolno točko v eni minuti prihaja po 10 tekmovalcev.
  • Ferret...............15:28......31km.........298 mesto
V petih kilometrih vzpona je prehitela kar sto tekmovalcev :) Dobr ga trena. Iz Italijanskega dela je že prešla na Švicarsekga.
  • La Fouly...........16:43.......40km........283 mesto

  • Champec Lac...18:45.......54,7km......240 mesto
Sedaj se je povzpela že na 12 mesto med ženskami absolutno. Lepo je videti, kako napreduje vsako kontrolno točko.

  • Bovine...........20:56.......64km.........202 mesto

  • Trient............21:58.......70km.........195 mesto

  • Catogne........23:30.......75km..........180 mesto

Tek v temi ji izgleda ne povzroča preglavic. Med ženskami absolutno je trenutno na 10. mestu, v svoji kategoriji pa na 6. Še mal........
  • Vallorcine.....00:25.......80km...........183 mesto
Pred sabo ima samo še en daljši vzpon in spust in sicer na francoskem delu proge.
Še slika, ki mi jo je pravkar poslal Raje ki jo je pričakal na osemdesetem kilometru.

  • CHAMONIX...04:30......97,7km.........177 mesto (od 1800)
V svoji kategoriji je končala na odličnem 5. mestu! Med vsemi ženskami pa 8.
Zjutraj me je klicala in pravi, da se počuti dobro, a da je bilo vseeno zelo naporno. Zahvaljuje se vsem, ki ste mislili nanjo in držali pesti.

Še rezultati iz uradne strani TUUUKAJ!
lp, Miha

Še slika vsebine njenega nahrbtnika. V njem mora imeti kup stvari, ki jih je predpisal organizator (dve čelki, povoje, vsaj 2 litra vode,...). Tako je njen tek zaradi nošenja nahrbtnika še dodatno otežen.

LINK

sreda, 26. avgust 2009

torek, 25. avgust 2009

Moj naslednji projekt

Med tekom okrog Mont Blanca me bo spremljala tudi misel na pisateljevanje.
Novo knjigo želim posvetiti krašenju okenskih polic. Kot vedno, računam na vašo pomoč.
Prosim prosim, pošljite mi fotke!!!
Tu pa je nekaj mojih, današnjih ...

ponedeljek, 24. avgust 2009

Hvala hvala ...

za vse dobre želje!!! Saj veste, da mi bodo pomagale :)
Tokrat prilagam profil poti. Saj je "le" 98 km ...

nedelja, 23. avgust 2009

Še zadnja !? preizkušnja pred ...

Le zakaj sem morala zbolet - tik pred zdajci?
V petek me je med nabiranjem borovnic začelo zvijat po trebuhu, popoldne me je že kuhala vročina. Soboto sem praktično prespala. Vse me je bolelo, bilo je kot nekakšna viroza, kaj pa vem.
No, danes je nedelja, počasi se sestavljam.
Jutri moram biti spet "v formi", saj me čaka snemanje za TV. Pripravila sem kar štiri scenarije. Kaj boste videli v oddaji, je odvisno od urednice.

Sicer pa - tu je novica dneva. Neža je iz zagrebškega letališča pripeljala naša plezalca. Po šestih tednih odsotnosti ju jaz, mati, skoraj ne spoznam, ko sta takooo zaraščena :)
A Miha pravi, da sem čudna jaz - z belimi lasmi, po obrazu pa kot bi bila pobarvana z rjavo barvo.

Toliko zanimivih stvari so imeli za povedat tamladi, fanta nista pozabila pokazat od granitnih počev "obrabljenih" rok. Neža pa je rekla, da se po enem tednu službe že "trese" od pomanjkanja plezanja.

Ne morem verjet - Miha in Jan sta v Kanadi skuhala dva velika kozarca robidove marmelade. Take taprave z želirnim sredstvom. Nekaj sta jo prinesla domov. Kako je teknila z Nežino sladico ...

sobota, 22. avgust 2009

Po borovnice

Dolgo sem se veselila, da bomo avgusta nabirali borovnice. Pa smo šli, včeraj navsezgodaj zjutraj - ata Jaka, Mateja in teta Polonca.

To ni le nabiralniška akcija, to je Doživetje ...

Mateja je otroka prepustila v varstvo Pii ...

Ni jima bilo hudega, škratkoma :)

četrtek, 20. avgust 2009

Zadnja tura

Sploh ne vem, koliko jih imam za sabo. A vsaka je bila nekaj posebnega.
S pripravami na ultramaraton sem začela v mojih najbližjih hribih in jih na Karavankah tudi zaključila. V nič kaj vzpodbudnem vremenu, a človek mora biti pripravljen na vse.
Štartala sem šele malce pred deseto. V enajstih urah sem prišla iz Drage do Dovške Babe.
Naredila sem skoraj 200 fotk, tu jih je le nekaj :)

Nad Roblekom visoka oblačnost. Tudi proti Završnici čisto belo, belo.

Zame ena najlepših poti - iz Robleka proti Tinčkovi koči. Pia, hvala, da si mi povedala zanjo!

Vrtača, zavita v tančico.

Proti Stolu ...

Zima se bliža, kajne. Takrat se iz doline skozi belino prebijemo na sonce.

Na Stolu sem pozdravila oskrbnika, teto Betko in strica Leona, napolnila zaloge pijače in odhitela naprej.

Za malico je tokrat narava dobro poskrbela ...

Nekaj sem imela tudi s sabo. Kot vedno - tune, papriko in datlje.

Kako uživam, ko zagledam naslednji cilj. Tokrat je na obzorju Golica!

Pogled k sosedom.

Vauuu, kakšen veter!

Na tej planini se družno pasejo krave, konji in osli.

Ker nisem vedela, da do koče na Golici pelje tudi spodnja pot, sem jo ubrala navzgor.

Bilo je zelo naporno, a izjemno lepo ...

Oskrbnika v koči na Golici sta se spomnila, da je pri njih to poletje prenočil Jan. Vodil je skupino tujih turistov. Jaz sem kupila sok. Medtem, ko sem ga zlivala v vrečo, sta se čudila, da nameravam še danes priti do Dovške babe.

Pa je šlo. Kljub temu, da sem se kar naprej ustavljala in fotografirala ...

Srečne krave na planini Rožca

Moj končni cilj!

In nato le še kratek skok do Raven nad Dovjem, kjer me je pričakal Raje.

Čisto po vsaki turi me je doma čakala večerja. Tako je bilo tudi tokrat.
Hvala, ljuba moja Raje in Pia!!!