S pripravami na ultramaraton sem začela v mojih najbližjih hribih in jih na Karavankah tudi zaključila. V nič kaj vzpodbudnem vremenu, a človek mora biti pripravljen na vse.
Štartala sem šele malce pred deseto. V enajstih urah sem prišla iz Drage do Dovške Babe.
Naredila sem skoraj 200 fotk, tu jih je le nekaj :)
Nad Roblekom visoka oblačnost. Tudi proti Završnici čisto belo, belo.
Zame ena najlepših poti - iz Robleka proti Tinčkovi koči. Pia, hvala, da si mi povedala zanjo!
Vrtača, zavita v tančico.
Proti Stolu ...
Zima se bliža, kajne. Takrat se iz doline skozi belino prebijemo na sonce.
Na Stolu sem pozdravila oskrbnika, teto Betko in strica Leona, napolnila zaloge pijače in odhitela naprej.
Za malico je tokrat narava dobro poskrbela ...
Nekaj sem imela tudi s sabo. Kot vedno - tune, papriko in datlje.
Kako uživam, ko zagledam naslednji cilj. Tokrat je na obzorju Golica!
Pogled k sosedom.
Vauuu, kakšen veter!
Na tej planini se družno pasejo krave, konji in osli.
Ker nisem vedela, da do koče na Golici pelje tudi spodnja pot, sem jo ubrala navzgor.
Bilo je zelo naporno, a izjemno lepo ...
Oskrbnika v koči na Golici sta se spomnila, da je pri njih to poletje prenočil Jan. Vodil je skupino tujih turistov. Jaz sem kupila sok. Medtem, ko sem ga zlivala v vrečo, sta se čudila, da nameravam še danes priti do Dovške babe.
Pa je šlo. Kljub temu, da sem se kar naprej ustavljala in fotografirala ...
Srečne krave na planini Rožca
Moj končni cilj!
In nato le še kratek skok do Raven nad Dovjem, kjer me je pričakal Raje.
Čisto po vsaki turi me je doma čakala večerja. Tako je bilo tudi tokrat.Hvala, ljuba moja Raje in Pia!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar