Sprehod na Kredarico

Ob pol desetih sem bila čisto presenečena, saj sem komaj našla parkirni prostor. Pred rampo v Zgornji Krmi se je trlo avtomobilov. Presneto, a so šli danes vsi na Kredarico, sem se spraševala.
Nič čudnega, saj je bil enkraten dan.

Gremo gremo skozi ledenico ...

na sonce!

Tokrat so me spet zmotile smeti. Le kdo to počne???

Taki "planinci" bi morali ostati doma, kajne.

Komaj čakam, da bodo planjave pobeljene in se bomo lahko sem gor podali s smučmi.

Razmere so bile res ugodne, na Kredarico sem prisopihala - obuta v Inov8 salonarje :)

Medtem, ko sem obuvala gojzarje, je Dik raziskoval okolico.

Potem pa - juhej - ni bilo ravno smučanje, a zaradi zmehčanega snega enkratno doživetje.
Tek navzdol, pri katerem se udira do kolen in čez. Preizkus močnih nog!

Brrr, kakšen mrzel zaključek ture.

Za tale "sprehod" sva porabila točno 5 ur.
In še romantični sceni za srečen konec :)

Vetrovni Grintovec

Na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp sem nameravala v sredo, ko sem šla v Kamnik na zdravniški pregled. A kot nalašč, Grintovec se je takrat skrival v oblakih.
Ko sem v petek dopoldne delala na vrtu v Kranju, sem ga gledala in se na hitro odločila.

Ob pol enih sem bila pri Stanovniku.

Uf, kako sva jo šibala :)

a nisva spregledala ...

Nastopil je trenutek za skok v zimske čevlje.

Prav zavidam Diku. Ni sem mu treba preoblačit, preobuvat, on je lahko neprestano skoncentriran na čare - beri vonje - narave.

Kako se čez tole Streho vleče!

Pihalo je, pa še kako - a tega pajkca to očitno ni motilo.

Dik je bil na vrhu pred mano ...

Res sem se morala pazit, da me ni odpihnilo.

Sva jo kar hitro ubrala v dolino.

Medtem, ko je na nebu žarelo ...

sem se pogrezala :)

Ooo, z Dikom bi kar obsedela in uživala, a čakal naju je zahtevni nočni spust do avta.

Cvetoča Begunjščica

No, še pod vplivom drseče Vrtače, sem se odločila za bolj nižinsko turo.
Iz Drage sva se z mojim spremljevalcem podala na Prevalo in nato čez Rožco do Robleka.

Spet je bilo čisto prevroče, Dik se sploh ni mogel odžejat ...

Tokrat so bile spet v središču pozornosti rožice ...

Cvetijo kalužnice

pa pomladanski svišč

marjetice

trobentice

teloh

regrat

Dokaz, da je še vedno jesen, so obložene jerebike.

in rdeči listi jagod.

Ta pot čez Rožo je res uživaška, razgledna ...

Na Robleku je toplo vreme belo prevleko že skoraj čisto polizalo.

Za konec še barvito darilo na Planinci.

Drseča gora

Že dolgo nisem bila na Vrtači, pa sem se korajžno podala v njeno naročje. Iz domačega dvorišča je izgledala čisto gola, prav nič zasnežena. A pokazala se je v pravi zimski podobi. Ne pravijo zastonj, da ni enostavna.

Tule sem se obula v gojzarje.

A so jerebike vedno tako polne???

Bilo je čisto poletno vreme.

A marsikateri korak se je končal gloooboko.

Ko sem občudovala meglice, ki so se podile sem in tja ...

je po travnatih pobočjih vse nekam drselo.

A Dika ni motilo.

Mene pa - tako sem se odločila, da tukaj obrneva.

Za hip sem posedela

in se preeevidno odpravila v dolino.

Pia na KGB

Imate tudi vi samostojnega najstnika, ki se vas ne drži več za krilo?
Našo punco sem v zadnjih dveh tednih videla dvakrat - na nastopih. Včeraj zvečer v hotelu Lev.
Matevž Smerkol, dirigent Big benda Zmaji, je povedal, da se je Srednja glasbena šola preimenovala v KGB - Konzervatorij za glasbo in balet. Saj ne vem, se je hecal?

Pia je po koncertu odbrzela v ljubljansko stanovanje.
Čakata jo dva naporna dneva. Z Big bendom bodo v Slovenj Gradcu snemali CD.

Zvezdnate noči in čarobna jutra

Danes sem vstala ob štirih in med sprehodom čez dvorišče - v pisarno sem morala po en katalog - zrla v nebo. Koooliko zvezdic se je lesketalo in kako močno!
Kasneje mi je Raje, ki je ta teden na Pokljuki, dejal, da so se mu zdele zvezde kot eni svetleči bombončki.
No, tudi jutra so v teh dneh čarobna, kajne ...

Jaz, hipotonik

Včeraj sem bila na zdravniškem pregledu, saj se na puščavski maraton lahko prijavim le s potrdilom o brezhibnem zdravju.
Pa mi je prijazna dohtarca med drugim izmerila tudi tlak in me spomnila na moje nizke vrednosti - 90/60 mm. Prvič sem izvedela za to mojo "hibo", ko sem bila pred tremi leti v bolnici na preiskavah po anafilaktičnem šoku.
Pravzaprav s tako nizkim tlakom kar dobro živim in se tega skoraj ne zavedam. No, drži, da me v roke včasih zebe. In zjutraj se mi malce zavrti, sploh če me Raje prav na hitro vrže iz postelje.
Premišljujem - bi bilo življenje še lepše, če bi moj krvni tlak dosegel trimestno številko :)
Imate kakšne izkušnje, kako se to doseže?
Na spletni strani Celjskih lekarn je zapisano, da nas, hipotonike, čaka "dolgo in pasje življenje" ...