Le še kakšnih deset celodnevnih tur me loči od ultramaratona. Moji treningi so zelo različni. Včeraj je bil poudarek na nabiranju višinske razlike, vsaj tak občutek sem imela.
Kamniško-Savinjskih Alp do sedaj, z izjemo Grintovca, nisem poznala, in sem bila sprva kar malce razočarana, saj ti hribi niso tako okrašeni s cvetjem kot Julijci in Karavanke. Svoje pa je naredilo tudi spremenljivo, na čase kar močno megleno vreme.
Vam povem, na dan, ko je bilo v dolini nad 30 stopinj, me je med prečenjem grebenov prezeblo in sem med skalami "stokrat" kihnila - kar za lovljenje ravnotežja ni najbolje ...
Sem pa zares uživala pozno popoldne na sončni poti med Češko in Kranjsko kočo in nato ob vzponu na Jezersko sedlo - med rožcami in ob pogledu na ledenik.
Zjutraj sem startala na Jezerskem (880 m), se dvignila do Češke koče (1542 m) in Jezerske ter Kokrske Kočne (2540 in 2520 m). Po zoprni, krušljivi poti sem se spustila do bivaka, kjer me je zajela megla in sem tavala po melišču. Ko se je odprlo, sem jo čez Dolce spet zagrizla v breg, do Dolške škrbine (2317 m), se povzpela do Grintovca (2558 m) in se nato že kar zmrznjena prebila do Mlinarskega sedla (2334 m). Ni kazalo drugega, kot da se spustim na sonce. Ujela sem ga pri Češki koči. In gnalo me je kar naprej, naprej ... vse do Jezerskega sedla (2034 m).
Po enajstih urah in pol sem pritekla v dolino. Zadovoljna, močna!
Tu je nekaj fotk ...
Nisem vedela, da je tura na Jezersko Kočno tako priljubljena. Planincev se je kar trlo!
Naslednji del poti je bil k sreči malo obljuden. Kaj pa morem - sem rada samotarska hribolazka!
Ni komentarjev:
Objavite komentar